VSRS Sodba II Ips 637/94

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora izročiti tožnicama vozilo znamke Ford Fiesta, z določenima številkama motorja in šasije, zavrnilo pa je toženčev zahtevek iz nasprotne tožbe, da sta tožnici dolžni priznati tožencu lastninsko pravico na navedenem avtomobilu. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženca sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo toženčevemu zahtevku in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic, pri čemer je naložilo tožnicama, da morata povrniti tožencu tudi stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložili tožnici, ki sta uveljavljali zmotno uporabo materialnega prava in predlagali, da naj se sodba razveljavi. V reviziji zatrjujeta, da so bile s spodbijano sodbo kršene državljanske pravice mladoletnih tožnic. Lastnik vozila Ford Fiesta je bil njun oče, ki je plačal za vozilo tudi zavarovalnino, toženec je očeta tožnic le zastopal v postopkih zaradi plačevanja preživnine ter je vedel, da ima sedaj pokojni F. G. še dva mladoletna otroka. Zapustnikova izjava z dne 18.7.1990, da odstopa pravico do vozila, ni veljavna, saj je bilo v prometnem dovoljenju zapisano, da se vozilo, ki je last invalida, ne sme odtujiti do 19.4.1995. Glede na vse to je bil toženec nedobroveren posestnik. Ko je F. G. 23.5.1992 umrl, je bila še vedno v veljavi prepoved odtujitve vozila. S sklepom o dedovanju sta tožnici postali lastnici tudi tega vozila. Spodbijana sodba je prezrla tudi vsebino 25. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju, ki določa, da lahko fizične osebe uvažajo le tista vozila, ki niso namenjena preprodaji. Na vročeno revizijo toženec ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji, je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena ZPP). Iz navedenega dejanskega stanja izhaja, da je pokojni oče tožnic 18.7.1990 podal overjeno izjavo, da je toženec plačal celotno kupnino za sporni osebni avtomobil, katerega je zato tudi prepustil tožencu in mu ga izročil v uporabo, da pa je bil avtomobil formalno uvožen na podlagi določb 118. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju (Ur. l. SFRJ, št. 63/89) ter da je prednik tožnic kot invalid s stopnjo nad 70 % lahko uvozil sporno vozilo. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bil toženec v posesti spornega vozila vse od trenutka, ko je bilo uvoženo ter da je postal njegov lastnik na podlagi ustreznega soglasja s sopogodbenikom (1. odstavek na 3. strani pritožbene odločbe).

Po izvajanjih revizije je sporna le materialnopravna presoja spora. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno odločilo. Okoliščine samega uvoza spornega vozila niso sporne, niti ne pravno pomembne za odločitev. Sporna je namreč le lastnina osebnega avtomobila znamke Ford Fiesta, reg. št. MB .... To pomeni, da je spor lastninskopraven. Položaj tožnic, ki sta univerzalni naslednici pokojnega očeta F. G., je lahko le tak, kot je bil položaj njunega prednika, v čigar pravice in obveznosti sta vstopili. Overjena izjava z dne 18.7.1990 kaže, da si F. G. ni (več) lastil spornega vozila. Po določbah 118. člena že citiranega zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju, so smeli rabljene avtomobile uvažati različne kategorije državljanov takratne SFRJ (med drugim tako imenovani zdomci, invalidi z določeno stopnjo invalidnosti ipd.). Iz tega izhaja zaključek, da uvoz rabljenih avtomobilov ni bil na splošno prepovedan. Sodna praksa pa je že zavzela stališče, da na pridobitev lastninske pravice ne vpliva dejstvo, da so stvari, ki so kupljene v tujini, uvožene zaradi carinskih ugodnosti na ime tretje osebe. Na podlagi tudi navedenih ugotovitev je pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da je toženec lahko veljavno pridobil lastninsko pravico na spornem avtomobilu in da je zato lastnik tega vozila. Navedeni razlogi zato potrjujejo pravilnost zaključkov sodišča druge stopnje, da je toženec lastnik vozila in na drugi strani, da temu nasproten zahtevek tožnic ni utemeljen. Materialno pravo na drugi stopnji zato ni bilo zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi prišlo v postopkih na prvi ali drugi stopnji do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (člen 386 ZPP). V posledici navedenih ugotovitev je zato revizijo tožnic zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).