VSRS Sodba II Ips 9/94

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 170.415,30 Sit z zamudnimi obrestmi od 27.6.1992 dalje do plačila ter mu povrniti 35.200,00 Sit pravdnih strokov. Ugotovilo je, da je tožena stranka zahtevala od tožnika vnaprejšnje plačilo kupnine za avtomobil, zaradi česar mu pripadajo obresti od plačanega zneska po 26. členu zakona o blagovnem prometu.

Proti tej sodbi sta se pritožili tožena stranka in stranski intervenient. Sodišče druge stopnje je njunima pritožbama deloma ugodilo in spremenilo izrek o zamudnih obrestih tako, da te tečejo od 24.7.1992 dalje, višji zhtevek pa je zavrnilo. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in z izčrpnimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje v nespremenjenem delu.

Proti tej sodbi vlagata reviziji tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni dokazana ugotovitev, da bi pogojevala prodajo avtomobila z vnaprejšnim plačilom kupnine. Tožnik kot kupec je bil ekonomsko zavarovan s tem, da mu je bila zagotovljena nespremenjena cena. V času od plačila do dobave pa se je avtomobil podražil za 105.000,00 Sit. Tožnik je bil z razliko, popustom in manjšim davkom okoriščen. Tožnik bi avto lahko kupil tudi tako, da ne bi plačal kupnine vnaprej, vendar mu v tem primeru tožena stranka ne bi mogla zagotoviti cene, popusta in dobavnega roka. Osporava tudi obresti A banke, ki so najvišje. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje Tudi stranski intervenient navaja, da tožena stranka ni pogojevala prodaje z vnaprejšnjim plačilom in se sklicuje na zagotovljeno ceno. Osporava obračun obresti in nasprotuje obrestni meri A banke. Podrejeno uveljavlja 7,5% obresti, ki so veljale ob uveljavitvi zakona o blagovnem prometu. Postavlja enak revizijski predlog kot tožena stranka.

Reviziji sta bili vročeni tožeči stranki in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki nanju nista odgovorila (3. odst. 390.čl. ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Z navedbami o podražitvi avtomobila v času, ko je tožnik nanj čakal, tožena stranka pove samo to, koliko je v tem času denar izgubil na vrednosti. Tožnik je ob sklenitvi pogodbe plačal polno vrednost avtomobila in bi praviloma moral kupljeni avtomobil prejeti takoj. V času, ko je moral čakati na izročitev, ni imel niti denarja, niti avtomobila. V tem času je z denarjem od kupnine razpolagala tožena stranka oziroma njen dobavitelj v skladu z njunim pravnim razmerjem, ki pa se tožnika ne tiče. Določba 26. člena zakona o blagovnem prometu (Ur.l. SRS št. 21/77 in 2986 v zvezi z 31.čl. zakona o trgovini Ur.l. Rs št. 18/93) varuje kupca kot potrošnika na ta način, da nalaga prodajalcu plačilo vpoglednih obresti. To je najnižje povračilo za uporabo kupčevega denarja v času, ko z njim razpolaga. Zato zagotovljena cena ne vpliva na uporabo 26. čl. zakona o blagovnem prometu.

Tožena stranka navaja, da bi lahko tožnik kupil avto tudi tako, da ne bi vnaprej plačal kupnine, vendar mu tedaj ne bi zagotovila nespremenjene cene in tudi ne dobavnega roka. Cena, veljavna na dan izročitve, bi bila v tem primeru logična in bi zagotavljala pogodbenim strankam ekvivalenco medsebojnih obveznosti. Če bi bila tožniku taka možnost dana, ne bi bilo mogoče šteti, da je vnaprejšnje plačilo pogoj za prodajo in ne bi bil upravičen do obresti po 26.čl. zakona o blagovnem prometu. Toda tožena stranka sama omenja nadaljnjo omejitev in sicer, da kupcu ne bi zagotovila dobavnega roka. To pa pomeni popolno negotovost o tem, ali bi tožnik v razumnem roku sploh lahko dosegel izpolnitev pogodbe. Taka možnost kupcu ne zagotavlja potrebne pravne varnosti in zato ne predstavlja enakovredne izbire. V takih okoliščinah je kupec lahko prišel do avtomobila le, če je kupnino plačal vnaprej.

Tožnik ima pravico hraniti denar v banki, ki mu nudi najugodnejše pogoje. Zato lahko uveljavlja najugodnejše obresti; zakon ga v tem ne omejuje.

Intervenient se neutemeljeno sklicuje na obresti, ki so veljale v letu 1977, ko je začel veljati zakon o blagovnem prometu. Smisel določbe 26.člena tega zakona je v tem, da kupec dobi obresti, ki bi mu jih priznala banka za vpogledno vlogo v času od plačila do dobave avtomobila. Drugačna razlaga glede na formulacijo in namen obravnavane določbe ni mogoča.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče obe reviziji zavrnilo kot neutemeljeni (393.čl. ZOR).