VSRS Sklep III Ips 14/93

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22.9.1992 opr. št. St 1/90 odobrilo glavno razdelitev stečajne mase med upnike tako, kot je bilo to predvideno z osnutkom glavne delitve, odredilo pri tem nekaj sprememb osnutka, odločilo pa je tudi o ugovorih upnikov zoper osnutek glavne razdelitve. Sklep o glavni razdelitvi je izdalo zato, ker je ocenilo, da je pogoj iz 142. člena ZPPSL za začetek razdelitve - vnovčitev precejšnjega dela premoženja - izpolnjen.

Pritožbe treh upnikov zoper sklep o glavni razdelitvi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Poleg drugih razlogov, ki za odločitev o utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti niso pomembni, je svojo odločitev obrazložilo tudi s tem, da je izpolnjen pogoj iz 142. člena ZPPSL za začetek razdelitve.

Proti obema zgoraj navedenima sklepoma je Javni tožilec Republike Slovenije pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Z njo uveljavlja kršitev določb 142. - 147. člena ZPPSL. Po 142. členu ZPPSL je pogoj za začetek razdelitve vnovčitev precejšnjega dela premoženja. Ta pogoj pa ni bil izpolnjen. Obe sodišči sta namreč zmotno razlagali izraz "precejšen del premoženja". Ta izraz pomeni več kot polovico premoženja, vnovčeno pa ga je bilo samo 34,6 %. To pa je premalo za začetek razdelitve. Takšen prehiter začetek razdelitve ima za posledico prikrajšanje tistih upnikov, ki so svoje terjatve prepozno prijavili. Ti namreč ne bodo prišli do njihovega poplačila, če so prerekane, ker do zaključitve glavnega razdelilnega naroka niso bile pravnomočno ugotovljene. Glede upnikov štev. 1, štev 2 in štev 3 pa očita zahteva za varstvo zakonitosti sodišču prve stopnje, da prijav njihovih terjatev pri glavni razdelitvi nepravilno ni upoštevalo, čeprav so bili za to izpolnjeni vsi pogoji. Javni tožilec sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti se stečajni dolžnik strinja s stališči v izpodbijanih sklepih glede izpolnitve pogoja za začetek razdelitve. Za upnika štev. 1 trdi, da so po sklepu o glavni razdelitvi sredstva za poplačilo njegove terjatve rezervirana, upnik štev. 2 je svojo terjatev prijavil prepozno, upnik štev. 3 pa se je odpovedal rezervaciji na sredstvih, predvidenih za glavno razdelitev. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene. Pri preizkusu izpodbijanih sklepov v okviru uveljavljanih kršitev (1. odstavek 408. člena ZPP) je sodišče ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kdaj je izpolnjen pogoj iz 142. člena ZPPSL za začetek razdelitve, kdaj je torej vnovčen precejšen del premoženja, ugotavlja sodišče upoštevajoč vse okoliščine primera. Pri tem ga zakon prav nič ne omejuje. Zato je zmotno stališče, ki ga zastopa vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti, da pomeni izraz "precejšen del premoženja" več kot polovica. Na ugotovitev, kdaj je vnovčen precejšen del premoženja vpliva cela vrsta okoliščin pri stečajnem dolžniku, pri njegovih upnikih, pa tudi tistih, ki so izven stečajnega dolžnika in njegovih upnikov. Te okoliščine se razlikujejo od enega stečajnega primera do drugega. Zato je razumljivo, da zakon sodišča pri presoji, kaj je to "precejšen del premoženja" ni omejil s kakšno opredelitvijo, kaj se razume pod omenjenim izrazom. Prepustil mu je, da to presoja za vsak primer posebej, pri čemer pa mora vsekakor upoštevati tudi v 2. odstavku 8. člena ZPPSL uzakonjeno načelo hitrosti stečajnega postopka.

Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, na katere okoliščine sta oprli ugotovitev, da je pogoj za začetek razdelitve izpolnjen. Po mnenju tega sodišča upoštevane okoliščine upravičujejo takšen zaključek. Do kršitve 142. člena ZPPSL zato z izpodbijanimi odločbami ni prišlo.

Samo tisti upniki, ki prijavijo svoje terjatve v 30. dneh od objave oklica v uradnem listu (6. točka 90. člena ZPPSL) lahko pričakujejo, da bodo z gotovostjo dobili poplačan vsaj del svojih terjatev, če bo kaj razdelitvene mase. Potrebno je samo, da so njihove terjatve priznane, če pa to niso, da so ugotovljene v posebni pravdi na podlagi pravočasno vložene tožbe (primerjaj: 1. odstavek 139. člena ZPPSL). To sicer ne pomeni, da upniki, ki so prijavili svoje terjatve po preteku 30-dnevnega roka, do njihovega vsaj delnega poplačila sploh ne morejo priti. Do njega lahko pridejo, če so po 30-dnevnem roku prijavljene terjatve priznane, če pa so prerekane pa samo v primeru, če je njihov obstoj pravnomočno ugotovljen do zaključitve glavnega razdelitvenega naroka (4. odstavek 126. člena ZPPSL). Smisel 30-dnevnega roka za prijavo terjatev izhaja iz načela hitrosti stečajnega postopka. Zato zakon upnikom, ki omenjenega roka niso spoštovali, ne daje enakih možnosti pri poplačilu terjatev kot tistim upnikom, ki so omenjeni rok spoštovali. To pa pomeni, da okoliščina, če po roku prijavljene toda prerekane terjatve do izpolnitve pogoja iz 142. člena ZPPSL za začetek razdelitve, še niso pravnomočno ugotovljene, ne nalaga sodišču, da z začetkom razdelitve odlaša, niti ga k temu ne upravičuje. Na presojo, ali je pogoj iz 142. člena ZPPSL za začetek razdelitve izpolnjen, sploh ne vpliva. Zato čim stečajno sodišče, upoštevajoč relevantne okoliščine, ugotovi, da je omenjeni pogoj izpolnjen, mora začeti z razdelitvijo.

Sodišči prve in druge stopnje tudi nista kršili določb ZPPSL v zvezi z upoštevanjem terjatev tistih upnikov, ki ji zahteva za varstvo zakonitosti konkretno navaja.

Upnik štev. 1 je svojo terjatev pravočasno prijavil. Po sklepu o glavni razdelitvi konkurira ta upnik v razdelitvi z glavno terjatvijo 2.532.056,20 SIT in obrestmi 2.032.624,18 SIT, skupaj torej z zneskom 4.564.680,38 SIT. Ker je bila terjatev prerekana, upnik pa je pravočasno vložil tožbo za ugotovitev njenega obstoja, je v okviru glavne razdelitve zanj rezerviran znesek 1.892.554,34 SIT. To pa je 41,46 % preje omenjenega skupnega zneska. S tolikšnim odstotkom naj bi bile tudi poplačane v okviru glavne razdelitve vse priznane oziroma do glavne razdelitve pravnomočno ugotovljene terjatve. Sodišče je torej glede tega upnika ravnalo v skladu s 1. odstavkom 139. člena ZPPSL.

Iz spisa izhaja, da je upnik štev. 2 prijavil svojo terjatev (oddal prijavo priporočeno na pošto) šele 19.4.1990. Rok 30 dni za prijavo je potekel 16.4.1990 (15.4.1990 je bila nedelja). Prijavil jo je torej prepozno. Ker je bila prerekana in nato v pravdi ni bila pravnomočno ugotovljena do zaključitve naroka o glavni razdelitvi, je sodišče pravilno v glavni razdelitvi ni upoštevalo (4. odstavek 126. člena ZPPSL).

Rezervacija sredstev po 1. odstavku 139. člena ZPPSL je uzakonjena v korist upnikov, katerih pravočasno prijavljene toda prerekane terjatve do zaključitve glavnega razdelitvenega naroka še niso pravnomočno ugotovljene. Omenjeno zakonsko določilo pa za njih ni prisilnega značaja. Zato se upravičenju do rezervacije lahko odpovedo. Prav to pa je upnik štev. 3 tudi storil. Zato sodišče tudi v tem primeru ni kršilo določb ZPPSL s tem, ker za sporno terjatev omenjenega upnika v sklepu o glavni razdelitvi sredstev ni rezerviralo.

Uveljavljane kršitve določb ZPPSL glede na navedeno niso podane. Zato je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.