VSRS Sodba II Ips 520/2006

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 1.177.096 tolarjev, oziroma 5.118,92 euro s pripadki.

Proti tej sodbi se je tožnica pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev sodb obeh sodišč ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sodišči prve in druge stopnje analizirata in ocenjujeta dokaze v korist toženke in vse, kar govori v prid ugoditvi tožbenemu zahtevku prezreta ali ocenjujeta za neverodostojno. Pri tem zatrjuje, da je tožnica napisala potrdilo, ki ga je nato podpisala toženka in vnesla datum vračila posojila. Navaja, da je denar posojala brezobrestno in ponuja svojo razlago dogodkov in oceno listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih prič. Iz tega izvaja, da je dokazala izročitev denarja kot posojilo v letu 1999 in dodaja, da je bila toženka v slabem gmotnem položaju Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

3Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato je zelo omejeno. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da z revizijo ni mogoče izpodbijati tistega dejanskega stanja in dokazne ocene, ki sta ju storili sodišči prve in druge stopnje, ker je šteti, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

V obravnavanem primeru ni bilo spora o tem, da je tožnica toženki pred letom 1999 posodila denar, je pa bilo sporno, ali je bil denar vrnjen in ali je tožnica posodila denar tudi leta 1999. Tožnica je dokazovala, da je 30. 12. 1999 posodila toženki 10.000 nemških mark, kar je dokazovala s potrdilom, pričami in svojo izpovedjo. Toženka, ki je priznavala prejem denarja v letu 1993, ki je z obrestmi dne 19. 9. 1995 znašal 10.000, pa je dokazovala, da je posojilo vračala in ga vrnila. Obenem je trdila, da si pozneje ni izposojala denarja in da je potrdilo iz leta 1999 prirejeno. Tudi ona je svoje trditve dokazovala z listinami, pričami in s svojo izpovedjo. Sodišče prve stopnje, ki je izvedlo predlagane dokaze in jih ocenilo vsakega posebej in vse skupaj, tožnici ni verjelo, da je izročila toženki leta 1999 znesek 10.000 nemških mark in pritožbeno sodišče, ki je to dokazno oceno preverilo, jo je potrdilo. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili naslednje:- da je potrdilo z dne 30. 12. 1999 prirejeno, čeprav je na njem toženkin podpis, ker ga je toženka dala leta 1993, ko je na tožničino zahtevo podpisala prazen list papirja kot garancijo, če prejetega denarja ne bi vrnila; - da je toženka ponudila evidenco o vrnitvi posojila in je tožnica zanikala, da bi prejela vrnitev posojila tudi v blagu; - da je tožnica pojasnila, da je vsebino na potrdilu napisala sama in da ni znala pojasniti, kdaj naj bi navedeni znesek izročila toženki; - da toženka leta 1999 ni imela odprte trgovine, zato denarja ni potrebovala za nakup konfekcije.

Vrhovno sodišče je izhajalo iz ugotovljenega dejanskega stanja, saj toženka, ki v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP, ne pojasni, za katero kršitev naj bi šlo in je ne razloži, čeprav bi to po prvem odstavku 371. člena ZPP morala storiti. Graja le dokazno oceno, kar pa ne more biti razlog za revizijo. Glede uporabe materialnega prava, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa ugotavlja, da je pravilno uporabljeno. Pravila o pogodbah so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ)(2), ki v 1060. členu določa, da je treba za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).(3) ZOR ureja posojilo v 557. - 566. členu kot pogodbo, s katero se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja, posojilojemalec pa se zavezuje, da bo po določenem času vrnil enak znesek denarja. Med temeljnimi obveznostmi posojilodajalca je izročitev določene stvari (559. člen ZOR) in ker tožnica tega za leto 1999 ni dokazala, ni upravičena do povračila.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje dovolj popolno razjasnili in ugotovili dejansko stanje. Ker pavšalni očitki bistvenih kršitev procesnega prava niso utemeljeni, materialno pravo pa je pravilno uporabljeno, je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Po prvem odstavku 165. člena ZPP je v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.

--- . ---Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008.Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007.Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989.