VSRS Sodba II Ips 4/2006

Revizija se zavrne.

Tožnik je v pravdi zahteval preklic darilnih pogodb in vrnitev daril zaradi velike nehvaležnosti obdarjenca, drugega toženca. Zahteval je tudi vrnitev posojil in stvari, ki mu jih drugi toženec ni vrnil. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ocenilo je, da vse vtoževane naklonitve toženi stranki s strani tožnika predstavljajo veljavno sklenjene darilne pogodbe, in presodilo, da spori oziroma prepiri med pravdnima strankama niso bili takšne narave, da bi utemeljevali preklic darilnih pogodb zaradi velike nehvaležnosti.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je razveljavilo odločitvi glede vrnitve posojil in vrnitve stvari (odločitvi pod točkama I.B. in I.C. v izreku prvostopenjske sodbe) ter v tem delu vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ostalem (glede odločitve o preklicu darilnih pogodb in vrnitve daril pod točko I.A. v izreku prvostopenjske sodbe) je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je tožnik vložil pravočasno revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča (prvi odstavek na 10. strani prvostopenjske sodbe), ki mu je sledilo tudi pritožbeno sodišče, da gre za veliko nehvaležnost le, če je ravnanje obdarjenca izenačeno z naklepnim kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti ali na predlog (prim. sodbo II Ips 251/95). Čeprav se sodišče sklicuje tudi na analogno uporabo določb Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZD) o razdedinjenju, je popolnoma spregledalo, da ti razlogi niso vedno izenačeni s kaznivim dejanjem. Nižji sodišči bi morali analogno uporabiti tudi določbe ZD o dedni nevrednosti. Za veliko nehvaležnost gre že v primerih, ko so ravnanja takšna, da po razumskem sklepanju upravičujejo preklic darila. S tem sta zmotno uporabili materialno pravo, kršili pa sta tudi tožnikovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 in nasl. - URS). Odločitev pritožbenega sodišča je enostranska in nima razlogov o neutemeljenosti tožnikovih trditev, ko je zatrjeval in dokazoval, da ravnanja tožene stranke predstavljajo tudi kazniva dejanja. Do teh navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo. Napačno je opredelilo ta ravnanja kot pritožbene novote, saj tožnik ni navajal novih dejstev, temveč je glede na stališče prvostopenjskega sodišča le pravno kvalificiral kazniva dejanja. S tem je zmotno uporabilo določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in napravilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve 22. in 25. člena URS.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Nižji sodišči sta ugotovili relevantno dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem:

– tožnik (oče) je želel, da se posel, ki ga je vodil sam in v katerega je vložil veliko časa in truda, ohrani in da poskrbi za drugega toženca (sina), zato mu je prepustil vodenje poslov in s tem tudi potrebna sredstva; – med pravdnima strankama je tako prišlo do neodplačnih naklonitev premoženjskih koristi s strani tožnika drugemu tožencu, kar je bil tožnikov namen in s čimer je drugi toženec soglašal; – v začetku medsebojnega poslovanja sta pravdni stranki uspešno sodelovali (tožnik je drugega toženca uvajal v posel, vse sta urejala skupno, oba sta bila pooblaščena za ravnanje z računi, denar sta porabljala tudi za lastne potrebe, njuno finančno razmerje ni bilo natančno urejeno); – kasneje je med njima prišlo do razhajanj (njuna mnenja glede poslovanja so postala različna, drugi toženec se je čutil sposobnega voditi posle, tožnik je v poslu hotel še vedno delovati, oba sta bila zelo avtoritativna, oba sta pripomogla k prepiru in oba sta začela ovirati poslovanje, vzrok za razhajanje je bil generacijski prepad), ki so vodila do nesoglasij in prepirov, ki so razen v primeru enkratnega prerivanja ostali na verbalni ravni, in medsebojnega obtoževanja (tožnik je enkrat prenakazal sredstva na svoj račun, ne da bi o tem obvestil drugega toženca, drugič ga je obtožil kraje denarja, drugi toženec je poslovanje preselil v nove poslovne prostore, zamenjal ključavnico in nastavitve alarma, tožniku je onemogočil nadaljnje poslovanje, preklical mu je pooblastila na računih in delavcem naročil, naj ga obveščajo o njegovih prihodih, spori med pravdnima strankama so se nadaljevali, pri čemer je enkrat prišlo celo do prerivanja in posredovanja varnostnika, ki je tožnika odpeljal iz poslovne stavbe); – njunih sporov v okviru družine niso uspeli rešiti, med seboj ne govorita, z ostalimi člani družine se razumeta.

Revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in v zvezi z njimi zatrjevanih kršitvah URS so neutemeljeni. Ne drži revizijska trditev, da naj bi tožnik zatrjeval in dokazoval, da predstavljajo ravnanja drugega toženca tudi kazniva dejanja, saj tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni storil. Nikoli ni navedel trditvene podlage v smislu zatrjevanja vseh potrebnih subjektivnih in objektivnih elementov kaznivih dejanj, čeprav je v pritožbi in v reviziji nekatera izmed dejanj, ki naj bi po njegovem mnenju izražala hudo nehvaležnost obdarjenca, poimenoval kot kazniva dejanja. Pritožbeno sodišče pritožbenih očitkov v smeri zatrjevanja kaznivih dejanj ni zavrnilo samo z obrazložitvijo, da gre za pritožbene novote, temveč je tudi ocenilo, da nimajo podlage v tožbenih trditvah. Ob tem je poudarilo, da gre za nove trditve o naklepno storjenih kaznivih dejanjih, ki nimajo dokazne podlage, manjkajo pa tudi navedbe o (potrebnih) subjektivnih elementih navedenih kaznivih dejanj, zaradi česar s takšnimi trditvami tožnik ne more uspeti.

Preklic darilne pogodbe zaradi velike nehvaležnosti je treba presojati po pravnih pravilih Občnega državljanskega zakonika (ODZ) in sodni praksi, ki se je izoblikovala na tej podlagi. Po paragrafu 948 ODZ se za hudo nehvaležnost šteje ravnanje obdarjenca, ki je darovalcu povzročilo poškodbo na telesu, na časti, svobodi ali premoženju, zaradi katerega je mogoče sprožiti kazenski pregon. Pri tem je sodna praksa vprašanje kazenskega pregona presojala v povezavi z določbami ZD, in sicer s tistimi, ki omogočajo razdedinjenje, in s tistimi, ki opredeljujejo dedno nevrednost. Taka sodna praksa je bila kasneje uzakonjena v določbi 540. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.), ki je kot veliko nehvaležnost, ki omogoča preklic darila, opredelil ravnanje obdarjenca, ki se proti darovalcu ali njegovim bližnjim obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Ob tem velja še poudariti, da po določbah ODZ samega preklica darilnih pogodb ni treba uveljaviti s tožbenim zahtevkom.

Revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava ne držijo. Nižji sodišči nista izrazili stališča, da gre za veliko nehvaležnost le, če je ravnanje obdarjenca izenačeno z naklepnim kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti ali na predlog (glej drugi odstavek na 10. strani, prvi na 11. strani in drugi odstavek na 13. strani prvostopenjske sodbe ter drugi odstavek na 5. strani in prvi na 6. strani pritožbene sodbe). Pri presoji hude nehvaležnosti sta poleg določb ODZ in določb ZD o razdedinjenju analogno upoštevali tudi določbe ZD o dedni nevrednosti (glej zgoraj omenjene dele sodb nižjih sodišč). Ob tem revident ne pojasni, na podlagi česa sklepa, da sodišči nista opravili „razumskega preizkusa“ pri odgovoru na vprašanje, ali so bila ravnanja drugega toženca takšne narave, da predstavljajo veliko nehvaležnost do tožnika.

Po presoji revizijskega sodišča sama storitev kaznivega dejanja še ne pomeni avtomatično obstoja velike nehvaležnosti. Ni namreč nujno, da je vsako storjeno kaznivo dejanje šteti kot hudo nehvaležnost. In obratno: ni mogoče šteti kot hudo nehvaležnost le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Povedano drugače, tudi ob ugotovitvi storitve kaznivega dejanja obdarjenca proti darovalcu ni nujno podan avtomatizem glede obstoja velike nehvaležnosti (takšni bodo npr. nekateri primeri kaznivih dejanj prometnih nesreč iz malomarnosti). Torej gre pri pritožbenih in revizijskih očitkih ter delno celo pri razlogih pritožbenega sodišča o (ne)obstoju kaznivih dejanj za pravno nepomembna vprašanja za rešitev obravnavane zadeve. Kot veliko nehvaležnost je mogoče šteti le ravnanja, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Ob presoji pravnega standarda velike nehvaležnosti je treba opraviti celovito presojo vseh okoliščin in dejanj med obdarjencem in darovalcem. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (med strankama je prišlo do prepirov, ki so, razen enkratnega prerivanja, ostali na verbalni ravni, in ki so vodili do tega, da je toženec pričel poslovati samostojno, ob čemer je tožniku zaradi obojestranskega omejevanja poslovanja preprečil sodelovanje pri poslu; k prepirom sta prispevali obe stranki) tudi po oceni revizijskega sodišča ni izpolnjen pravni standard velike nehvaležnosti. Tožbeni zahtevek za (preklic darilnih pogodb in) vrnitev daril je zato neutemeljen.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.