VSRS Sklep Cp 6/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

Višje sodišče v Ljubljani je pooblaščenca tožeče stranke, odvetnika M. Č., zaradi žalitve sodišča v pritožbi z dne 25.5.2007 kaznovalo z denarno kaznijo 300 EUR. Ocenilo je, da iz tožbenih navedb izhaja omalovažujoč odnos do sodišča prve stopnje, ki naj bi zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice zato, ker je odklonila poravnalno ponudbo tožene stranke, pri čemer je odvetnik navedel, da „so običajno tisti sodniki, katerim ne uspe rešiti zadeve s poravnavo, že v osnovi nerazpoloženi do tiste stranke, katera jim povzroča delo in skrbi, ker morajo sodniki pisati sodbe in sodba v tej zadevi obsega celo polnih devet strani“. Enak odnos je pooblaščenec pokazal pri komentiranju strukture izpodbijane sodbe, saj je navedel, da „so pri določenih sodnikih sodbe podobne novinarskim člankom, pri čemer je za novinarje to vse razumljivo, namreč, da pišejo na dolgo in na široko, saj so plačani po vrsticah, sodišče pa ni tako honorirano“.

Zoper ta sklep je pooblaščenec tožeče stranke, odvetnik M. Č., vložil pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov. Predlaga, da ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da ga je odločitev silno presenetila, saj v dolgih desetletjih izvrševanja odvetniške dejavnosti nikoli ni ravnal tako, kot mu pripisuje sodišče. V izpodbijanem sklepu se to ni jasno opredelilo, kaj misli s tem, ko pravi, da je „ogrožal ugled in spodkopaval avtoriteto sodišča“. Res je le, da je opozoril, da so pri določenih sodnikih sodbe podobne novinarskim člankom, kar pa je splošno znano dejstvo. Čeprav so sodbe dolge, pa sodišče nemalokrat zagreši bistveno kršitev določb pravdnega ali kazenskega postopka. V imenik odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije je vpisan od 1.1.1976 in vse do danes ni bil nikoli kaznovan.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdno sodišče tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku, kaznuje z denarno kaznijo do 1251,87 EUR (prej 300.000 SIT; 109. v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Kaznovanje po 109. členu ZPP je ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti urejen tek pravdnega postopka in nujno procesno disciplino.

Vrhovno sodišče ocenjuje, da je Višje sodišče v Ljubljani materialnopravno pravilno presodilo in obrazložilo, v čem je žaljivost spornih pritožnikovih navedb. Ugovoru, da navedba v pritožbi z dne 24.5.2007, „da so običajno tisti sodniki, katerim ne uspe rešiti zadeve s poravnavo že v osnovi nerazpoloženi do tiste stranke, katera jim povzroča delo in skrbi, saj morajo sodniki pisati sodbe in sodba v tej zadevi obsega celo polnih devet strani“, ni žaljiva, ni mogoče pritrditi. Naloga sodne veje oblasti v pravdnem postopku je varstvo subjektivnih pravic materialnega prava in reševanje sporov. Zanjo so odločilnega pomena zaupanje v sodstvo, njegov ugled in avtoriteta. Z vidika pričakovanja strank zaupanje v sodni sistem pomeni, da bodo pri sodišču lahko dosegle varstvo svojih pravic. Sodnik, ki mora stranki sicer spodbujati k sklenitvi sodne poravnave, mora paziti, da bo ta izraz njune prave in premišljene volje, ne pa dejanske prisile (s strani sodnika ali močnejše stranke v sporu). Očitek v pritožbi z dne 24.5.2007, ki implicira, da se je sodnica brez proučitve zadeve želela „rešiti spisa“ in s strankama opraviti „po kratkem postopku“, zato ruši zaupanje v sodni sistem in spodkopava avtoriteto sodišča. Spričo dejstva, da ni v ničemer stvarno povezan z vsebino pritožbe, je njegov namen izraziti omalovaževanje do sodne veje oblasti.

Višina denarnega zneska (300 EUR) je sorazmerna s težo žalitve in ni v nasprotju z v pritožbi zatrjevanim dejstvom o dosedanji nekaznovanosti.

Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).