VSRS Sklep I Ips 336/2005

Zahteva zagovornika zahtevane osebe I.M. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Z uvodoma navedenim sklepom je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju po opravljenem zaslišanju pridržanega I.M. zanj odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pri čemer teče pripor od 7.10.2005 od 11.05 ure dalje, ko mu je bila odvzeta prostost. Na podlagi 22. člena Zakona o Evropskem nalogu za prijetje in predajo (ZENPP) traja pripor po odreditvi dežurne preiskovalne sodnice mesec dni od dneva odvzetja prostosti.

Senat Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika zahtevane osebe zoper sklep o odreditvi pripora kot neutemeljeno zavrnil.

Zagovornik zahtevane osebe, odvetnik A.Š., je dne 19.10.2005 na Vrhovno sodišče vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil razloge iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, da na podlagi 426. člena ZKP spremeni izpodbijana sklepa o priporu tako, da se pripor zoper I.M. odpravi. V zahtevi je navedel, da je I.M. na zaslišanju dne 7.10.2005 pred preiskovalno sodnico podal verodostojen in resničen zagovor. Pred nemškimi pravosodnimi organi ni bežal ali se jim izmikal, kazenski postopek pred Občinskim sodiščem v M., ki je bil uveden šele sredi leta 2005, M. sploh ni bil znan, saj je decembra 2004 zapustil Nemčijo, tedaj pa kazenski postopek zoper njega še ni potekal. Izmikanje nemškemu pravosodju tudi ni podano s tem, ker ni sporočil začasnega bivališča v R., ki ga ima od 7.3.2005. Po mnenju zagovornika sklep izvenobravnavnega senata zmotno, nepravilno in v škodo I.M. vzpostavlja lastne zaključke o begosumnosti. Po mnenju zagovornika bi Okrožno sodišče v Kranju moralo pribaviti dodatno in potrebno dokumentacijo o zatrjevanju nemškega sodišča, da je na strani I.M. po nemški zakonodaji podan konkretno izkazan podatek o njegovi begosumnosti. Izpodbijana sklepa po mnenju zagovornika nista ničesar navedla o predlaganem podrejenem ukrepu (hišni pripor oziroma varščina).

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo z dne 26.10.2005, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 28.10.2005, predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrne. Menil je, da je sodišče iz vseh okoliščin upravičeno sklepalo, da bo postopek za predajo I.M. uspešno izveden samo, če se zoper njega odredi pripor. Zatrjevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti, da so nemški organi sklep o priporu izdali nezakonito, je irelevantno, saj v konkretnem primeru odloča preiskovalni sodnik slovenskega sodišča samostojno. Za begosumnost I.M. tudi ni odločilno, če ni vedel za uvedbo kazenskega postopka v Nemčiji. Dodatne poizvedbe o obstoju domnevnih kaznivih dejanj niso potrebne glede na določbo 3. odstavka 1. člena ZENPP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Vrhovno sodišče je že v zadevi I Ips 123/2005 in drugih odločilo, da zahteva, vložena zoper sklep o priporu, izdanem v postopku za izročitev oseb na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo oseb, ni dovoljena.

V postopku za izročitev tujcev na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo postopek temelji izključno na osnovi načela medsebojnega priznavanja in zaupanja v tuje pravnomočne sodbe in druge odločbe pravosodnih organov (tudi v predkazenskem postopku). Zato sodišča pri nas v tem postopku ne presojajo, ali je dovolj dokazov za utemeljen sum, da je zahtevana oseba storila določeno kaznivo dejanje, temveč zadošča že pravnomočna odločba tujega pravosodnega organa. Postopek pa ni urejen v določbah ZKP, temveč v posebnem zakonu - to je Zakonu o Evropskem nalogu za prijetje in predajo (ZENPP). Le izjemoma se glede vprašanj, ki v tem zakonu niso posebej urejena, smiselno uporablja zakon, ki ureja kazenski postopek in zakon, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij (2. odstavek 1. člena ZENPP). Zakon o kazenskem postopku se torej ne uporablja, če določena vprašanja v zvezi s posameznimi inštituti rešuje ZENPP. Ta zakon natančno določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se predaja osebe lahko dopusti (člen 11), organe, pristojne za izvrševanje naloga, njihovo stvarno in krajevno pristojnost ter postopek odločanja. Dvaindvajseti člen tega zakona predvideva tudi odreditev in podaljšanje pripora, določa stvarno pristojnost sodišč, ki odločajo o tem in njihovo sestavo, dopušča pa tudi pravico do pritožbe, o kateri pa odloča višje sodišče. Pristojnost Vrhovnega sodišča je predvidena le v 24. členu tega zakona (vendar ne v zvezi s priporom). Vrhovno sodišče (na prvi in drugi stopnji) odloči o tem, kateri osebi se preda določena oseba, če je zoper isto osebo pravnomočno odločeno, da se preda državi članici in izroči tretji državi.

Upravičenost do vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti pred koncem kazenskega postopka je le izjema. Izjem ni moč širiti oziroma jih je potrebno vedno tolmačiti ozko, ker sicer ne bi šlo več za izjeme temveč za pravilo. Zakonsko besedilo govori le o kazenskem postopku, katerega smisel in cilj je izdaja pravnomočne sodbe (1. člen ZKP). Postopek v zvezi z odreditvijo Evropskega naloga za prijetje in predajo ureja ZENPP, ki na smiselno uporabo ZKP napotuje z določbo 2. odstavka 1. člena le glede vprašanj, ki v ZENPP niso posebej urejena. ZENPP pri odrejanju pripora v 1. odstavku 22. člena res napotuje na smiselno uporabo ZKP, medtem ko pravico do pravnega sredstva posebej ureja 3. in 6. odstavek navedenega člena. Iz ureditve o pravnih sredstvih v navedenih določbah sledi, da zoper pravnomočne sklepe o priporu ni predvideno izredno pravno sredstvo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vprašanje pravnih sredstev (rednih in izrednih) tako posebej urejeno v ZENPP na način, ki ni v nasprotju s 25. členom Ustave, saj je strankam zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, zato ne pride v poštev smiselna uporaba ZKP, po kateri bi imel obdolženec pravico do izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočni sklep o priporu, izdanem po določbah ZENPP.

Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.