VSRS Sodba I Ips 288/2004

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se
obsojeni B.M., sin F. in K. roj. Š., roj. 3.11.1969 v T.

po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i
obtožbe, da je po privedbi v v.p. Zagreb na služenju vojaškega roka dne 21.12.1989 kot vojaška oseba zavrnil izvrševanje ukaza nadrejenih starešin v zvezi s službo, zast. 1. razreda J.S.-ja in stotnika 1. razreda N.B.-ja, članov komisije za oblačenje in opremljanje vojakov, ko sta mu ukazala, da prevzame in obleče vojaško uniformo ter zadolži ostalo vojaško opremo, pri čemer je navedel, da je pripadnik verske skupnosti jehovih prič in da zaradi verskih razlogov sploh ne želi služiti vojaškega roka, zaradi česar so nastopile škodne posledice za vojaško službo,
s čimer naj bi storil kaznivo dejanje neizpolnitve ukaza in odrekanja pokornosti ukaza iz 1. odstavka 201. člena KZJ.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Vojaško sodišče v Zagrebu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo B.M. za krivega storitve kaznivega dejanja neizpolnitve ukaza in odrekanja pokornosti po 1. odstavku 201. člena KZ SFRJ. Izreklo mu je kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v vojaškem priporu. V plačilo je obsojencu naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona oziroma iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje neizpolnitve ukaza in odrekanje pokornosti po 1.

odstavku 201. člena KZ SFRJ je storila vojaška oseba, ki ni izpolnila ukaza nadrejenega v zvezi s službo in so nastale zaradi tega hujše škodljive posledice za službo ali je bila služba huje ogrožena.

Prepovedana posledica in znak kaznivega dejanja so torej tudi hujše škodljive posledice neizpolnjenega ukaza v zvezi s službo nadrejenega vojaški osebi. Ta element kaznivega dejanja pa v izpodbijani sodbi ni opisan. Prepis zakonskih znakov v izrek namreč ne pomeni opisa okoliščin in dejstev, iz katerih bi bilo mogoče oceniti, ali gre za takšne škodljive posledice, kot jih predpisuje kot prepovedano posledico določba 1. odstavka 201. člena KZJ. Izrek kaznivega dejanja pomeni namreč konkretizacijo in opis tistih dejstev, ki so pomembna za pravno presojo storilčevega ravnanja. Zato kot konkreten opis enega od znakov kaznivega dejanja, to je prepovedane posledice, ni mogoče šteti zgolj prepis zakonskega teksta. Z nastankom teh posledic, ki predstavljajo objektivni pogoj kaznivosti, je namreč podana razmejitev med kaznivim dejanjem in disciplinsko kršitvijo. Napake v izreku tudi ne more nadomestiti obrazložitev, kjer je navedeno, da so hujše škodljive posledice v nezmožnosti enote nadomestiti vojaka, ki zavrača služenje vojaškega roka, saj je tudi to premalo določno opredeljeno, da bi lahko pomenilo nastanek hujših posledic.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. odstavka 201. člena KZJ v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, saj dejanje, za katerega je bil B.M. obsojen, ni kaznivo dejanje. V skladu z določbo 1. odstavka 426. člena ZKP je glede na naravo kršitve bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti in obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe.

Stroški kazenskega postopka v skladu z v izreku te sodbe citiranimi določili ZKP bremenijo proračun.