VSRS Sodba I Ips 247/2003

Zahteva zagovornika obsojenega Z.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.
Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 100.000,00 SIT.

S sodbo Okrajnega sodišča v Kopru je bil Z.P. (obsojenec) spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavku 170. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojenec je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 50.000,00 SIT. Višje sodišče v Kopru je zagovornikovo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter hkrati odločilo, da je obsojenec dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka, povprečnino 80.000,00 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je dne 2.4.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik "iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP" in vrhovnemu sodišču predlagal, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne v "ponovno obravnavanje pristojnemu sodišču ali o zadevi samo odloči". Obsojenčev zagovornik je dne 11.4.2003 dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti in ji priložil odločbo Centra za socialno delo z dne 29.1.2003, s katero izpodbija ugotovitev prvostopenjske sodbe, da priča S.S. ni zanesljiva priča, ker je finančno odvisna od obsojenca in njegove žene.

Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in jo ocenil kot neutemeljeno. Če je sodišče v opisu kaznivega dejanja spremenilo očitek, da je obsojenec namesto v večih le v enem telefonskem razgovoru obrekoval oškodovanca, to ne pomeni prekoračitve obtožbe, kot trdi zahteva za varstvo zakonitosti, temveč dolžnost sodišča, da storilca spozna za krivega kaznivega dejanja, ki je dokazano. Sprememba opisa je v korist obsojencu, saj mu namesto več obrekovanj očita samo eno, zato obtožba ni prekoračena. Netočen je tudi očitek, da je pregon kaznivega dejanja zastaral. Dejanje je bilo storjeno 11.6.1999, obtožni predlog vložen 3.12.1999 in obsojencu vročen 18.2.2000.

Zastaranje je bilo pretrgano tudi z razpisom glavne obravnave 29.6.2001, zato absolutni zastaralni rok štirih let v predmetni zadevi poteče 11.6.2003, višje sodišče pa je odločilo 26.2.2003, to je pred potekom zastaralnega roka. Zahteva je neupoštevna tudi, kolikor v nasprotju z zakonom uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik je mnenja, da je sodišče druge stopnje nepravilno odločilo o stroških kazenskega postopka; namesto, da bi obsojenca po 4.

odstavku 95. člena ZKP oprostilo tega plačila, ko je ugotovilo, da je nezaposlen in da ga preživlja žena, mu je naložilo plačilo teh stroškov, zato je po mnenju zagovornika sodba v tem delu nezakonita.

Po določbi 4. odstavka 95. člena ZKP sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. od 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Sodišče druge stopnje, kateremu vložnik zahteve očita nezakonito ravnanje v zvezi z odločitvijo o stroških kazenskega postopka, je v obrazložitvi svoje odločbe zapisalo, da je obsojenčeva žena le formalno lastnica restavracije "E.", da pa je očitno, da upravljata to restavracijo oba zakonca P. Sodišče druge stopnje je torej pri odločanju o stroških postopka izhajalo iz drugačne dejstvene podlage pri presoji, ali je obsojenec zmožen povrniti stroške kazenskega postopka glede na svoje premoženjske razmere, kot jo zatrjuje zagovornik. Zato je pravilno odločilo, ko je obsojencu, ki s pritožbo ni uspel, v skladu z določbo 1. odstavka 95. člena ter 1. odstavka 98. člena ZKP naložilo tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka. Takšni odločitvi po mnenju vrhovnega sodišča ni mogoče očitati nezakonitosti.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP je vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejeno samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih vložnik zahteve določno zatrjuje in obrazloži. Zato je neupoštevno vložnikovo sklicevanje na njegove pritožbene navedbe, saj tako obrazložena zahteva ne izpolnjuje kriterijev citirane zakonske določbe. Iz enakega razloga vrhovno sodišče tudi ni upoštevalo zagovornikovih trditev o kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je povsem neobrazložena.

Na zagovornikove navedbe (enako je zatrjeval že v pritožbenem postopku), da je sodišče prve stopnje prekoračilo obtožbo in s tem kršilo določbo 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 2), ki je ugotovilo, da sodišče prve stopnje opisa kaznivega dejanja ni spremenilo v obsojenčevo škodo, pač pa v korist. Za obsojenca je namreč ugodnejša ugotovitev sodišča, da je kaznivo dejanje obrekovanja storil le z enim telefonskim klicem, kot če bi sodišče sledilo obtožbi, da je v več telefonskih pogovorih oziroma najmanj enem pogovoru zatrjeval neresnična žaljiva dejstva. Zato s takšno spremembo opisa kaznivega dejanja v okviru istega življenjskega dogodka, ki je bila prilagojena rezultatom dokaznega postopka in ki je, kot je že bilo omenjeno, v obsojenčevo korist, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni bila storjena.

Zagovornik trdi, da je v času, ko je sodišče druge stopnje izreklo sodbo, kazenski pregon zoper obsojenca zastaral, s čimer smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP, ki pa je podrobneje ne utemelji. Tudi te zagovornikove navedbe niso utemeljene. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe je bilo kaznivo dejanje obrekovanja storjeno 11.6.1999, višje sodišče pa je v zadevi odločilo 26.2.2003, torej pred potekom štiriletnega absolutnega zastaralnega roka.

Pravno zgrešene so tudi zagovornikove trditve, da kazenski pregon ni tekel na zahtevo upravičenega tožilca, s čimer zagovornik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 372. člena ZKP. Pregon zaradi kaznivih dejanj iz členov 169. do 173 KZ (torej tudi za kaznivo dejanje obrekovanja po 1. odstavku 170. člena, ki je predmet tega postopka) se začne na zasebno tožbo (1. odstavek 178. člena KZ). Če so omenjena dejanja storjena proti državnemu organu ali proti uradni ali vojaški osebi v zvezi z opravljanjem njune službe v tem organu, se pregon po določbi 2.

odstavka 178. člena KZ začne na predlog. Za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu določeno, da se preganja na predlog, oškodovanec mora podati takšen predlog, če želi uveljavljati svojo kaznovalno pravico. V takšnem primeru teče kazenski postopek po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru je bilo kaznivo dejanje obrekovanja storjeno na škodo I.M., komandirja PP K., o katerem je obsojenec neresnično trdil, da zavira raziskavo določenega kaznivega dejanja in ki je bil kot oškodovanec upravičen podati zoper obsojenca predlog za kazenski pregon, državni tožilec pa je bil upravičen začeti pregon. Zato prvostopenjski sodbi tudi v tem pogledu ni mogoče očitati niti kršitve zakona, na katero se vložnik zahteve smiselno sklicuje, kot tudi ne kršitve 3. odstavka 53. člena ZKP, ki jo v tej zvezi izrecno, vendar neustrezno uveljavlja, saj se ta določba nanaša na povsem drugo procesno situacijo.

Vsa ostala obširna navajanja vložnika zahteve se nanašajo na dejansko stanje. Z zanikanjem obsojenčevega pogovora po telefonu s policistom D.O., izpodbijanem ugotovitev v zvezi z obsojenčevim premoženjskim stanjem, zanikanjem krivde ter z izražanjem dvomov v pravilnost dokazne ocene prič, zlasti izpovedbe S.S., zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker po navedenem ni bilo mogoče pritrditi nobenemu od razlogov, ki jih uveljavlja zagovornik, je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.