VSRS Sodba I Ips 91/2002

Zahteva zagovornika obdolženega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 04.03.2002 na podlagi 525. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP zoper obdolženega M.M. odredil pripor, ki teče od 02.03.2002 od 16.00 ure dalje.

Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obdolženega M.M. na podlagi 4. točke 1. odstavka 420. člena ZKP zaradi "kršitve določb ZKP in odreditve pripora imenovanemu" vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni ter pripor zoper obdolženca odpravi, podredno pa, da oba sklepa "odpravi" in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ne držijo vložnikove navedbe, da kaznivo dejanje v sklepu o odreditvi pripora ni v celoti opisano. Ravno nasprotno, iz opisa dejanja so razvidni vsi zakonski znaki uradno pregonljivih kaznivih dejanj, tako v Republiki Avstriji kot v Republiki Sloveniji. Glede na to, da so izpolnjeni tudi vsi pogoji za ekstradicijski pripor, ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 521. členu ZKP se izročitev obdolžencev in obsojencev zahteva in opravlja po določbah tega zakona, če v mednarodni pogodbi ni določeno drugače.

To področje je urejeno s Pogodbo med SFR Jugoslavijo in Republiko Avstrijo o izročitvi z dne 01.02.1982 (v nadaljevanju, Pogodbo), ki na podlagi Zakona o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko-avstrijskih pogodb v odnosih med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo, velja v razmerju med našo (zaprošeno) državo in državo prosilko.

V 1. odstavku 24. člena Pogodbe, ki ureja začasen pripor v izročitvenem postopku, je predpisano, da v nujnih primerih lahko država prosilka zahteva začasen pripor zahtevane osebe, zaprošena država pa odloča po svojem pravu o odreditvi pripora ali o drugih ukrepih, da bi zahtevani osebi preprečila pobeg. V prošnji za začasen pripor po 2. odstavku iste zakonske določbe država prosilka navede, da ima eno izmed listin iz 1. odstavka 19. člena te pogodbe (v konkretnem primeru izvod naloga na pripor) in da namerava prositi za izročitev. V prošnji mora biti tudi kratek opis dejanja z navedbo časa in kraja storitve, predpisane kazni ter čimbolj točni podatki o osebi, ki naj se izroči, o njenem državljanstvu in prebivališču oziroma bivališču. Po pogodbi se lahko prošnja pošlje tudi po pošti, brzojavno ali po mednarodni organizaciji kriminalistične policije - Interpol.

Sodišče je pravnomočen sklep o priporu oprlo na določbo 525. člena ZKP, ki predpisuje pogoje, pod katerimi sme preiskovalni sodnik v nujnih primerih v postopku za izročitev obdolžencev in obsojencev zoper tujca, ko je nevarno, da bi ta pobegnil ali se skril, odrediti pripor. Po določbi 521. člena ZKP bi sodišče moralo ugotavljati pogoje za odreditev pripora v tem ekstradicijskem postopku z vidika Pogodbe. Glede na to, da so podani vsi pogoji za odreditev pripora zoper obdolženca, predpisani v 24. členu Pogodbe, kar je razvidno iz izpodbijane pravnomočne odločbe, je ta zakonita.

Iz pravnomočnega sklepa je razvidno, da iz obvestila Interpola Avstrije z dne 03.03.2002 izhaja, da je Deželno sodišče v Celovcu (istega dne pod opr. štev. ...) izdalo priporni nalog zoper M.M.

zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 133. paragrafu Kazenskega zakonika Avstrije z namenom, da se obdolženi pripre in izroči avstrijskim organom.

Kaznivo dejanje poneverbe po 1. odstavku 133. paragrafa avstrijskega Kazenskega zakonika stori tisti, kdor neko dobrino, ki mu je bila zaupana, prisvoji sebi ali nekomu tretjemu z namenom, da sebe ali nekoga tretjega protipravno obogati, se kaznuje z zaporno kaznijo do šestih mesecev ali z denarno kaznijo do 360 dnevnih zneskov, po 2. odstavku iste zakonske določbe pa je kazniv tisti storilec, ki poneveri dobrino, katere vrednost presega 2.000 EUR, se kaznuje z denarno kaznijo do treh let, če pa vrednost poneverjene dobrine presega 40.000 EUR, se kaznuje z zaporno kaznijo od enega do desetih let.

Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na opis dejanja, ki ga v sklepu dovolj podrobno navaja, navedeno kaznivo dejanje po avstrijskem Kazenskem zakoniku ustreza kaznivemu dejanju zatajitve po 4. odstavku 215. člena KZ. Četudi v tej fazi postopka to ne bi bilo potrebno, je presojalo tudi utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje in ugotovilo, da je ta podan. Tako oceno je utemeljilo s tem, da je bil z vozilom, ki si ga je izposodil pod lažnim imenom, obdolženec prijet na mejnem prehodu K. ter da mu je bila takrat zasežena tudi najemna pogodba, ki se glasi na J.V.B.

V prošnji za začasen pripor je država prosilka navedla, kar je v pravnomočnem sklepu tudi ugotovljeno, da se ta nanaša na obdolženega M.M., rojenega 28.08.1975, stanujočega v N.S., državljana ZRJ, kar je sodišče povzelo v izpodbijani sklep. Na ta način je država prosilka zadostila pogoju, da mora v prošnji navesti čimbolj točne podatke o osebi, ki naj se izroči, njenemu državljanstvu in prebivališču oziroma bivališču.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ter da je odreditev pripora iz tega razloga neogibno potrebna, ker drugače ni mogoče zagotoviti obdolženčeve navzočnosti v postopku.

Obdolženčev zagovornik v zahtevi navaja, da sta oba sklepa nezakonita, saj da niso izpolnjeni vsi pogoji za izročitev iz 522. člena ZKP. Poudarja, da zgolj sklicevanje na 133. paragraf avstrijskega Kazenskega zakonika ne zadošča, pač pa da bi moralo biti v sklepu dejanje kar se da določno opredeljeno, saj v nasprotnem obdolženec sploh ne more vedeti, zaradi katerega kaznivega dejanja je zahtevana njegova izročitev. Vložnik pogreša tudi razloge, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, kateri so dokazi za utemeljenost suma, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje. Podaja tudi lastno videnje o razmerju med kaznivima dejanjema tatvine in prikrivanja ter opozarja, da bi zaradi pomanjkljivosti, ki da jih pravnomočni sklep ima, lahko prišlo do tega, da bi sodišče spregledalo okoliščino, ki izključuje pregon (ali gre za že razsojeno stvar).

Vložnik zahteve v svojih izvajanjih prezre, da z izpodbijanim pravnomočnim sklepom sodišče ni ugotavljalo obstoja pogojev za obdolženčevo izročitev, pač pa le, ali so izpolnjeni pogoji za odreditev pripora v ekstradicijskem postopku. V tej fazi postopka namreč podatkov o dokaznem gradivu še ni, sodnik pa osebo, katere izročitev zahteva tuja država, praviloma v tej fazi postopka zasliši le o okoliščinah, na podlagi katerih lahko presodi, ali je podana nevarnost, da bi tujec pobegnil ali se skril. Preiskovalni sodnik je v obravnavani zadevi tako tudi ravnal in potem, ko je ugotovil, da so podani tudi ostali pogoji, potrebni za odreditev pripora zoper obdolženca, za katerega izročitev prosi Republika Avstrija, zoper obdolženega M.M. odredil pripor. Ne glede na to, da v sklepu ni navedel, v katerem roku mora država prosilka poslati prošnjo za izročitev in dokumentacijo iz 19. člena Pogodbe, pa je sklep zakonit, saj velja rok, predpisan v 4. odstavku 24. člena Pogodbe.

Sklicevanje vložnika zahteve na to, da pogoji iz 522. člena ZKP niso izpolnjeni, je zato preuranjeno, kajti o tem bo lahko sodišče odločalo samo v primeru, če bo država prosilka poslala prošnjo za izročitev in dokumentacijo iz 19. člena Pogodbe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obdolženega M.M. v svoji zahtevi, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.