VSRS Sodba I Ips 299/2008

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni A.K. je dolžan plačati povprečnino v znesku 500 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 10.12.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15.4.2008, A.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče je pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, v nadaljevanju pa je utemeljil le kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti očitanega kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, skrajno podrejeno pa, da mu zniža prisojeno kazen.

3Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Meni, da gre ravnanje obsojenca, ki je pravo tablico naredil še v enem izvodu za uporabo skupaj z ostalimi tablicami, upoštevaje četrti odstavek 190. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) in prvi odstavek 193. člena ZVCP, pravno opredeliti kot kaznivo dejanje ponarejanja listin. Nadalje izpostavlja, da vložena zahteva za varstvo zakonitosti ne konkretizira uvodoma zatrjevanih kršitev ter dodaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazenski sankciji.

4Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil. Navaja, da je iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti jasno razvidno, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zatrjevana kršitev pa je v zahtevi tudi natančno utemeljena.

B.

5Zagovornik meni, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ, ker registrska tablica izdelana s strani privatnika v Nemčiji in nameščena na priklopniku ne predstavlja krive javne listine, saj je identična registrskima tablicama na vozilu, ki ju je izdala upravna enota, ZVCP in Pravilnik o registraciji motornih in priklopnih vozil, ki sta veljala v času storitve predmetnega kaznivega dejanja, pa nista določala, kdo naj bi izdal ponovljeno registrsko tablico, katere po mnenju vložnika ni moč enačiti z registrsko tablico in zanjo uporabiti določb ZVCP, ki se nanjo nanašajo.

6Kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ stori med drugim kdor krivo javno listino uporabi kot pravo. Kriva je tista listina, ki ne izvira od osebe, ki naj bi jo izdala, pri čemer ni pomembno, ali je njena vsebina resnična ali ne, zato je zmotno stališče zagovornika, da na priklopniku nameščena tablica ne predstavlja krive javne listine, ker so na njej navedene številke identične številkam navedenim na registrskih tablicah, ki jih je izdala upravna enota.

7Zagovornik tudi nima prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno enačilo pojma registrska tablica in ponovljena registrska tablica ter da v času storitve predmetnega kaznivega dejanja ni bilo urejeno, kdo izdaja ponovljene registrske tablice, zaradi česar s strani privatnika izdelana ponovljena registrska tablica ne predstavlja krive javne listine. ZVCP, ki je veljal v času storitve predmetnega kaznivega dejanja, je v četrtem odstavku 190. člena določal, da morajo biti lahki priklopniki označeni tudi s ponovljeno registrsko tablico vlečnega vozila in predpisano označeni z veljavno prometno nalepko. Oznaka ponovljena registrska tablica le poudarja dejstvo, da predstavlja registrska tablica, s katero je označen lahki priklopnik, ponovitev registrske tablice vlečnega vozila, da so torej na njej navedene iste oznake, s čimer je izkazana povezanost lahkega priklopnika z registriranim vlečnim vozilom, še vedno pa gre za registrsko tablico, za izdajo katere so bile že v kritičnem času sledeč 193. členu ZVCP pristojne upravne enote in organizacije, ki opravljajo tehnične preglede motornih in priklopnih vozil ter gospodarske družbe in samostojni podjetniki posamezniki, ki opravljajo dejavnost prodaje motornih oziroma priklopnih vozil, ki jih z javnim pooblastilom določi minister, pristojen za notranje zadeve. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da predstavlja registrska tablica pritrjena na zadnji strani priklopnika krivo javno listino, saj ni bila izdana s strani pristojnega upravnega organa. V tujini izdelana registrska tablica tako ni le kopija izdane tablice ampak ponaredek.

8Glede očitkov zahteve o previsoki kazni, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila kazenska sankcija izrečena v okvirih, predpisanih za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 256. člena KZ. V postopku za varstvo zakonitosti pa ni mogoče izpodbijati primernosti oziroma višine izrečene kazni.

C.

9Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

10Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.