VSRS Sodba I Up 645/2006

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožnica sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.7.2005, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčnega urada Ljubljana z dne 4.2.2003. S tem sklepom je prvostopenjski organ začel postopek prisilne izterjave sodne takse v znesku 33.250,00 SIT in stroškov prisilne izterjave v znesku 1.000,00 SIT iz premičnega premoženja tožnice (1. točka izreka) in ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni (2. točka izreka). Odločba, s katero je bila sodna taksa odmerjena, je postala izvršljiva 8.1.2003, ker tožnica takse ni plačala, torej so bili pogoji za izvršbo, določeni v Zakonu o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01), izpolnjeni.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi ter se nanje izrecno sklicevalo. Tožnici je pojasnilo, da tudi njo zavezujejo prisilni predpisi, tudi če z njimi ne soglaša. Ker tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke stroškov postopka ni priglasila, in v tožbi tega niti ne trdi, zato tudi s tožbo glede stroškov postopka ni mogla uspeti.

Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje. Navaja, da ni dolžna plačati ničesar, zahteva, da se jo izbriše iz davčnega registra in da se ji ne za nazaj ne za sproti in ne za v naprej ne odmerja nobenih davkov ali prispevkov, ne glede na to, kako se imenujejo. Tudi rubež ne pride v poštev. S pisanjem pritožb, tožb in pritožb zoper sodbe izgublja čas, zato uveljavlja stroške 50.000 za to pritožbo in 1.000.000 SIT odškodnine zaradi 32 let trpljenja zaradi poseganja v njene pravice s strani davčnih in drugih organov. Sodne takse pa naj plača sodišče.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K 1. točki izreka Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ne gre za spor o tem, katere davke oziroma prispevke mora tožnica plačati, niti za spor o tem, katere sodne takse mora plačati, temveč za spor v zvezi s sklepom o dovolitvi prisilne izterjave odmerjenih in ne plačanih sodnih taks. V izvršilnem postopku pa zavezanec ne more izpodbijati aktov o odmeri obveznosti, saj so ti pravnomočni in izvršljivi. Iz razlogov, ki se nanašajo na odmerne akte, tudi ne more uspešno izpodbijati izvršilnih aktov, zato se tožničine pritožbene navedbe, ki se nanašajo na njene zakonske obveznosti, odmerjene z odmernimi akti, v tem sporu neupoštevne.

Ugovorov, ki bi se nanašali na prisilno izterjavo, pa tožnica v pritožbi ne uveljavlja. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo izpodbijano sodbo in ugotovilo, da v tem primeru niso bila kršena pravila postopka in da je materialno pravo uporabljeno pravilno, torej ni razlogov za razveljavitev izpodbijane sodbe.

Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.

Zavrnitev pritožbe pa zajema tudi zavrnitev zahtevka za odškodnino, saj o takem zahtevku v upravnem sporu ni mogoče odločati, ker ne gre za situacijo iz 2. odstavka 2. člena ZUS. Po navedeni določbi lahko tožnik v upravnem sporu zahteva, da se mu vrnejo vzete stvari ali povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. V tem primeru pa tožnici ni bila odvzeta nobena stvar, izpodbijani akt pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen in zakonit, torej tožnici z njegovo izvršitvijo ne bo nastala škoda.

K 2. točki izreka Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v upravnem sporu glede stroškov uporablja na podlagi 1. odstavka 23. člena ZUS, sama trpi stroške pritožbenega postopka.