VSRS Sodba I Up 1102/2003

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 21.8.2002 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponoven postopek.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem postopku (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 21.8.2002, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada M. z dne 10.1.2001. Z njo je bila tožniku od dohodkov, doseženih z upravljanjem gostinske dejavnosti, za leto 1999 ugotovljena davčna osnova v višini 13.610.828 SIT ter od nje odmerjen davek iz dejavnosti v višini 3.962.757 SIT (1. točka izreka), zaradi odprave nepravilnosti in zakonitosti pa mu je bilo naloženo tudi plačilo davka od prometa storitev po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa storitev v znesku 551.847,00 SIT z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Davčni organ prve stopnje je pravilno ugotovil, da se znesek na računu, št. 96 z dne 4.8.1999 (2.400 SIT), ki ga je prejela stranka, ne ujema z zneskom na tožnikovem kontrolnem traku z isto številko in datumom (1.170 SIT), kar naj ne bi bilo sporno. Zato je bila glede na določili 3. in 5. alinee 39. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) višina tožnikove davčne osnove za leto 1999 utemeljeno ugotovljena z oceno. Ugovor, da se kontrolni trak ne nanaša na isti račun je s sklicevanjem na 18. člen Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (dalje pravilnik) kot nerelevanten zavrnilo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi izpodbijana sodba razveljavi oziroma podrejeno zadeva vrne v novo sojenje. Navaja, da za cenitev davčne osnove naj ne bi bilo pogojev. Davčni organ ni primerjal dveh primerljivih podatkov (kontrolni trak ni vseboval specifikacije kot je bila na računu; na računu je bil naveden natakar F.V., na kontrolnem traku pa natakarica T.B.). Tudi, če bi se dejansko ugotovilo, da gre za razliko pri enem samem računu v celem letu, to ne more biti razlog za cenitev davčne osnove in za povečanje prihodkov tudi na podlagi vseh preostalih računov, za katere davčni organ ni ugotovil nobene napake. Opravljena cenitev nima nič skupnega z realnostjo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ker je davčni organ (kot izhaja iz upravnih spisov) ugotovil, da se znesek na originalnem računu z dne 4.8.1999 (2.400 SIT) ne ujema z zneskom na kotrolnem traku, ki je podlaga za knjiženje dohodkov (pod zaporedno št. 96 je evidentiran promet v višini 1.170 SIT) je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ugotovil tožnikovo davčno osnovo z oceno prihodkov in odhodkov ter kot pravno podlago navedel 3. in 5. alineo 39. člena ZDavP. Po omenjenih zakonskih določbah se davčna osnova ugotovi z oceno, če davčni organ ugotovi, da temelji davčna napoved oziroma davčni obračun na neresničnih ali nepravilnih podatkih (3. alinea) oziroma, da so poslovne knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti (5. alinea). Ugovor, da se kontrolirani zbirnik (št. 96 z dne 4.8.1999) ne nanaša na račun z istega dne, je pravilno in utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pri tem je upoštevalo določbo 18. člena pravilnika, po kateri je podjetnik, ki evidentira prihodke prek registrske blagajne, dolžan evidentirati vse prejemke v gotovini na kontrolnem traku registrske blagajne. Del traku, ki nadomešča račun, mora zavezanec izročiti stranki. Odrezek blagajniškega traku mora vsebovati najmanj zaporedno številko, ime in sedež podjetnika ter kraj in datum izdaje in vrednost prodanih proizvodov ali blaga oziroma opravljenih storitev. Na koncu delovnega dne podjetnik sestavi zbirnik dnevnega prometa preko registrske blagajne, ki je temeljnica za knjiženje del dnevnega prometa v knjigo prihodkov in odhodkov. Tako bi se tudi po presoji pritožbenega sodišča skupni znesek na računu, ki ga je prejela stranka, moral ujemati s skupnim zneskom na tožnikovem kontrolnem traku, ki ima isto številko in datum kot račun, ki ga je prejela stranka.

Ker gre v obravnavani zadevi za oceno davčne osnove za celotno leto 1999, ta tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more temeljiti le na razliki pri enem samem računu. Cilj oziroma namen cenitvenega postopka davčne osnove je, z uporabo ustrezne metode cenitve ugotoviti davčno osnovo, ki je najbližja resničnosti, to je tisti, kot se predvideva ob predpostavki, da pomanjkljivosti pri poslovanju ne bi bilo. Davčni organ bi zato moral v ugotovitvenem postopku v skladu z 2. oziroma 3. odstavkom 39. člena ZDavP upoštevati tudi druge podatke, ki bi jih (oz. jih je) zbral v ugotovitvenem postopku, kot npr. podatke o številu zaposlenih, o izplačanih osebnih prejemkih, o prihodkih in odhodkih, o vrednostih premoženja, o proizvodnih kapacitetah oziroma o opremljenosti ter o lokaciji poslovnih prostorov, podatke pri osebah, ki opravljajo enako ali podobno dejavnost itd.

Določbe 39. člena ZDavP so bile zato po presoji pritožbenega sodišča napačno uporabljene, v posledici česa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, od pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je odvisna pravilna uporaba materialnega prava.

Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijani upravni akt ter zadevo vrnilo stvarno pristojnemu ministrstvu v ponovni postopek.