VSRS Sodba I Up 186/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 11.10.2002, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Davčnega urada N.m., Izpostave Č. z dne 18.6.2002. Z njim je bilo tožnici na podlagi 29. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list SRS, št. 1/90 in Uradni list RS, št. 14/91 do 93/2001) in obvestila Okrajnega sodišča Črnomelj, št. 001 I 2001/00760 z dne 7.5.2002, naloženo plačilo sodne takse v višini 10.200,00 SIT, kazenske sodne takse v višini 5.100,00 SIT in sodne takse za opomin v višini 4.250,00 SIT (skupaj 19.550,00 SIT). Tožnici je bil dan rok 15 dni za izpolnitev, posebej pa je bilo navedeno, da bo v primeru neplačila dolg prisilno izterjan.

Sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sklicuje se na razloge in ugotovitve tožene stranke, da je tožnica taksna zavezanka oziroma dolžnica v izvršilni zadevi upnika, ki je Okrožno sodišče v Novem mestu (zadeva Okrajnega sodišča Črnomelj), da ni plačala sodne takse v znesku 10.200,00 SIT za predlog in sklep o izvršbi, niti ni to storila po opominu, ki ji je bil vročen 9.3.2002 za sodne takse in za znesek 4.250, 00 SIT. Tožnica je zavezanka tudi za plačilo sodne takse za predlog in za sklep o izvršbi, ker velja po ZST, da v primeru, če v izvršilnem postopku uspe stranka, ki je sodnih taks oproščena, mora sodne takse, ki bi jih morala plačati ta stranka, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve. Za plačilo sodnih taks je bil tožnici taksni opomin po 26. členu ZST pravilno izdan in 9.3.2002 vročen. Ker taksa tudi po taksnem opominu ni bila plačana, je Okrajno sodišče v Črnomlju obvestilo pristojni davčni urad, ki je izdal odločbo po 29. členu ZST. Taksni zavezanec mora plačati sodno takso takrat, ko nastane taksna obveznost. Za vloge nastane taksna obveznost z izročitvijo sodišču, za sodno odločitev pa takrat, ko je obravnava zaključena oziroma takrat, ko se stranki vroči prepis sodne odločitve. Če sodna taksa ob nastanku taksne obveznosti ni plačana, sodišče pošlje stranki opomin in določi 15 dnevni rok za plačilo. Če stranka ne ravna po opominu, jo sodišče opozori, da jo mora plačati v 15 dneh. Če stranka tudi takrat ne plača, sodišče to sporoči pristojnemu davčnemu organu s predlogom, da takso prisilno izterja. Tožnica v tem upravnem sporu ne more uspeti s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na druge sodne postopke, ki so še v teku, niti na uspeh kazenskega postopka.

V pritožbi tožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse tožbene ugovore oziroma da ni niti razumelo njene tožbe, ker naj bi izrecno ugovarjala tudi višini dolgovanega zneska po obvestilu sodišča. Sklicuje se še na kazensko zadevo, v kateri je kot oškodovanka sprožila postopek. Zatrjuje, da v kazenski zadevi ni bilo pravilno odločeno.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izterjavo sodne takse po določbah ZST, ki v 1. odstavku 29. člena pooblašča sodišče, da o neplačilu sodne takse v roku, ki je določen v 26. oziroma 28. členu ZST, obvesti pristojni davčni organ, naj ta neplačano sodno takso prisilno izterja. V upravnem spisu je obvestilo Okrajnega sodišča v Črnomlju, iz katerega je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da je tožnica taksna zavezanka v zadevi sodne izvršbe, ker tudi po opominu, ki ji je bil pravilno vročen, ni plačala sodne takse niti sodne takse za taksni opomin. Na podlagi navedenega obvestila je prvostopni upravni organ, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ravnal po 2. in 3. odstavku 29. člena ZST, ko je izdal odločbo, s katero je tožnici naložil plačilo dolgovanega zneska po obvestilu sodišča in še plačilo sodne takse pribitka 50 % kot kazensko takso.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse tožbene ugovore. Tožba, ki je v upravnem spisu, ne vsebuje ugovorov zoper višino dolgovanega zneska po obvestilu sodišča, pač pa zatrjevanje, da naj bi v kazenski zadevi, v kateri je nastala taksna obveznost, bilo napačno odločeno o obstoju kaznivega dejanja, ta napačna odločitev pa naj bi bila posledica kaznivih dejanj posameznih sodnikov in tudi drugih napačnih sodnih odločitev v kazenski zadevi. V zvezi s temi tožbenimi ugovori je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ta tožničina zatrjevanja niso upoštevna v obravnavani zadevi, ker se ne nanašajo na sporna vprašanja v tem upravnem sporu. Zato tožnica tudi s pritožbenimi ugovori, s katerimi ponavlja tožbena zatrjevanja o krivičnih odločitvah v kazenskem postopku, ne more uspeti v tem pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje se tudi pravilno sklicuje na razloge tožene stranke, saj po 2. odstavku 67. člena ZUS sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sobi ugotovi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.