VSRS Sklep I Up 478/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5.6.2002. S to odločbo je tožena stranka odločila o pritožbi SŽ d.d., L., zoper odločbo Davčnega urada K., Izpostava R. z dne 30.5.2001, s katero je bilo pritožnici odmerjeno nadomestilo za uporabo nezazidanega in zazidanega stavbnega zemljišča. O pritožbi je odločila tako, da je pritožbi ugodila, navedeno prvostopno odločbo odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da Občina R. ne more biti stranka v tem upravnem sporu. Sporno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je bilo odmerjeno na podlagi pogodbe o obračunavanju in pobiranju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča z dne 27.7.1995, sklenjene med Ministrstvom za finance, Davčno upravo RS, Davčni urad K., Izpostava R. in Občino R. ter aneksa k tej pogodbi z dne 24.9.1999. V 3. členu navedene pogodbe se je Občina R. zavezala, da bo davčni upravi zagotavljala vsa potrebna navodila in podatke za izvajanje del in nalog po sklenjeni pogodbi. Navedena pogodba je bila sklenjena na podlagi 3. člena Zakona o davčni službi (ZDS, Uradni list RS, št. 18/96, 36/96, 87/97, 35/98-odločba US, 48/98, 26/99 in 65/00), ki določa, da davčna uprava odmerja, pobira in izterjuje obvezne dajatve ter nadzira in evidentira njihovo plačevanje na podlagi zakona, ali če je tako dogovorjeno s pogodbo (1. odstavek 3. člena). Če za zavod, sklad ali lokalno skupnost opravlja naloge iz prejšnjega odstavka, se s pogodbo določijo medsebojna razmerja, obseg opravljenih nalog ter nadomestilo za opravljanje nalog (2. odstavek 3. člena). Ker je Občina R. skladno s 3. členom ZDS in na podlagi 4. odstavka 18. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/99) prenesla svojo pristojnost za odmero in izterjavo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na davčno upravo, kar je posebej dogovorila s pogodbo, ni legitimirana za vložitev tožbe oziroma nima položaja stranke v upravnem sporu, saj je upravni akt izdan na podlagi pooblastila tožeče stranke.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Sodišče si napačno razlaga, da je občina prenesla svojo pristojnost za odmero in izterjavo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na Davčno upravo RS. Res je sicer, da je občina odmero nadomestila prepustila davčnemu organu, vendar pooblaščenec ne bi smel nastopati v svojem imenu in za svoj račun. V bistvu ne gre za pooblastilo, ampak Davčna uprava RS to dela na podlagi zakona. Občina v upravnem postopku zaradi odmere nadomestila ni sodelovala kot stranka, pa bi morala. V obravnavanem primeru je potem, ko je tožena stranka odpravila prvotno odločbo o odmeri nadomestila, prvostopni organ izdal novo odločbo, ki občini ni bila vročena in je postala pravnomočna. Občini pa je bil vročen sklep, da je potrebno celotno izterjano nadomestilo vrniti. S tem je bilo poseženo v materialne - finančne pravice občine, saj je s tem izgubila znaten del finančnih sredstev. Zato meni, da je legitimirana za vložitev tožbe. Sklicuje se na 2. člen Zakona o financiranju občin, iz katerega izhaja, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča pripada občini. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Občine R. (Uradni vestnik G., št. 3/98 in Deželne novice, št. 5/2000), s katerim je tožeča stranka - Občina R. določila merila in območja, za katera se plačuje omenjena obvezna dajatev. Za odmero, pobiranje in izterjavo omenjene obveznosti je tožena stranka sklenila na podlagi 3. člena ZDS pogodbo z davčno upravo. Z omenjeno pogodbo sta pogodbeni stranki na podlagi 2. odstavka 3. člena ZDS določili tudi medsebojna razmerja, obseg opravljanja nalog ter nadomestila za opravljanje nalog. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v upravnem sporu izpodbijani akt izdan na podlagi pooblastila tožeče stranke, ki izhaja iz navedene pogodbe. Zato za vložitev tožbe, s katero izpodbija odločbo tožene stranke, ki je bila izdana na podlagi omenjenega pooblastila, tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča očitno ne izkazuje pravnega interesa, torej da je sodno varstvo potrebno zaradi varstva njenih pravic. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo ter za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Če tožena stranka ne odmerja, pobira oziroma izterjuje obveznih dajatev tako, kot je dogovorjeno s pogodbo, je za reševanje morebitnih sporov med pogodbenima strankama pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.