VSRS Sklep I Up 917/2002

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.9.2000, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčnega urada L., Izpostava L.C. z dne 20.7.1998. Z njo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1997 v znesku 1.088.954,00 SIT in naloženo plačilo razlike v višini 495.801,00 SIT med odmerjeno dohodnino in v letu 1997 odmerjeno oziroma obračunano akontacijo v višini 593.153,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Po presoji sodišča prve stopnje predstavlja tožnikov prejemek v višini 2.398.170,00 SIT, ki sta ga tožnik in izplačevalec osebnega dohodka v sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 25.2.1997 opredelila kot odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, obdavčljiv vir dohodnine po 1. alinei 1. odstavka 16. člena ZDoh. Ker navedena odškodnina ne predstavlja denarne odškodnine za pravno priznano nepremoženjsko škodo, gre za obdavčljiv drug tožnikov prejemek iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje glavne obravnave ni opravilo, ker je lahko odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 2. odstavka 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da prvostopno sodišče tožniku ni vročilo odgovora na tožbo tožene stranke in mu s tem ni dalo možnosti, da se o njej izjasni, ter kljub tožnikovi zahtevi ni opravilo glavne obravnave, zato je kršilo 2. odstavek 50. člena ZUS, 15. člen ZUS ter 22. člen URS (načelo enakosti strank v sodnem postopku). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, katere dokaze je izvedlo sodišče, zato je kršilo 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 72. člena ZUS. Zaradi navedenih procesnih kršitev pa v postopku tudi ni bila omogočena pravilna in popolna ugotovitev dejanskega stanja. Prvostopno sodišče ni ugotavljalo, ali je ravnanje delodajalca (izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja) pomenilo nedopusten poseg v osebnostne pravice tožnika, in sicer v pravico svobode izražanja iz 39. člena URS, v pravico do proste izbire zaposlitve in v pravico do dela (49. člena URS) ter v pravico do socialne varnosti, zaradi katerega je utrpel duševne bolečine, kar je pravno priznana nepremoženjska škoda.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa nista odgovorila na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

V skladu s 1. odstavkom 50. člena ZUS sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 50. člena ZUS, in sicer če sodišče v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa dejansko stanje ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale.

Za tožnika je dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, očitno sporno, saj je bil njegov glavni tožbeni razlog, da tožena stranka ni ugotavljala, s kakšnim namenom je delodajalec tožniku izplačal sporni prejemek v višini 2.398.170,00 SIT. Tožnik je s predloženimi listinskimi dokazi ter izrecno zahtevo, da naj sodišče opravi glavno obravnavo in na njej zasliši tožnika, dokazoval, da je sporni znesek prejel kot odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja na podlagi sporazuma med njim in delodajalcem o ureditvi medsebojnih razmerij z dne 25.2.1997 in na podlagi 73. člena Zakona o temeljnih pravicah in delovnega razmerja (ZTPDR) ter 3.

odstavka 103. člena ZDR. Navajal je tudi, da je znesek prejel poleg vseh ostalih prejemkov iz delovnega razmerja (regres za letni dopust, nadomestilo plače v času odpovednega roka, odpravnina). Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi torej niso podani pogoji za sojenje na seji.

Po presoji pritožbenega sodišča bosta zaslišanje tožnika in vpogled v predlagane listine v spisu, izvedena na zahtevani glavni obravnavi, pripomogla k popolnejši in pravilnejši razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje bo moralo raziskati okoliščine izplačila spornega zneska in se opredeliti do njegove pravne narave, zlasti v luči sporazuma o ureditvi medsebojnih razmerij, kjer je določno navedeno, da je temelj za izplačilo zneska odškodnina za duševne bolečine zaradi nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravno priznano nepremoženjsko škodo. Odločitev sodišča brez opravljene glavne obravnave zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 74. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Ker je pritožbeno sodišče zadevo razveljavilo zaradi procesnih kršitev, se v presojo ostalih pritožbenih navedb ni spuščalo.