VSRS Sodba I Up 809/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 3.9.2002, s katero je tožena stranka po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava Š. z dne 29.3.2002, s katero je organ prve stopnje tožnici priznal status žrtve vojnega nasilja - otroka ubitega sodelavca NOB, ter odločila, da se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje.

Po presoji tožene stranke in sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje ne daje zadostne podlage, da bi se tožnici priznal status otroka, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB. Ni popolno pojasnjeno, ali je bil tožničin oče mobiliziran v partizane, predvsem pa niso pojasnjene okoliščine, v katerih je umrl. S.G. je navedel, da je "mogoče padel v partizanih", enako neprepričljiva je tudi Z.T., ki je izpovedala, da ji okoliščine in datum smrti tožničinega očeta niso poznane, ker je spadal pod drugo okrožje. Ob odsotnosti kakršnihkoli drugih podatkov v Arhivu RS o smrti očeta (potrdili z dne 23.10. in 14.11.2000) je po mnenju sodišča prve stopnje presoja tožene stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ne more biti podlaga za odločanje o zahtevi tožnice, pravilna. Z izpovedbami prič ni dokazano, da je bil tožničin oče ubit v boju.

V pritožbi tožnica prosi, da se še enkrat proučijo vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na morebitno priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Res je, da ni pisnih in neposrednih dokazov o tem, da je njen oče kot mobiliziranec padel v partizanih. Taka pisna potrdila so redka, neposrednih prič pa žal ni bilo. Spominja se dobro, da je oče odšel v partizane in zapustil njo, mamo in še dve mlajši sestri. Mama je od partizanov dobila mobilizacijski list, vendar ga je po številnih nasvetih kmalu uničila. Če bi namreč nemški okupator našel pri njej mobilizacijski list, bi zagotovo celo družino poslal v koncentracijsko taborišče. Prav tako so k njim večkrat prihajali partizani po očetove stvari in njegov frizerski pribor. Sicer pa je bil njen oče že pred vojno simpatizer komunistične partije, med vojno pa do mobilizacije je pomagal narodno osvobodilnemu boju.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje v navedeni zadevi ni popolno ugotovljeno. Z gotovostjo namreč niso ugotovljene okoliščine smrti tožničinega očeta. Pravilna je ocena, da izpoved priče Z.T. in izjava S.G., ob odsotnosti kakršnihkoli drugih podatkov v Arhivu Republike Slovenije o smrti tožničinega očeta, nista dovolj za sklepanje, da je bil tožničin oče ubit zaradi sodelovanja v NOB in da tožnici gre status žrtve vojnega nasilja - otroka ubitega sodelavca NOB. Pravilni so tudi napotki, ki jih je dala tožena stranka za izvedbo dopolnjenega ugotovitvenega postopka tako v smeri pridobitve novih listinskih dokazov kot zaslišanja novih, po možnosti neposrednih prič.

Pritožbene navedbe na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Pritožnica le navaja, da nima dokazov, da je njen oče padel v partizanih.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.