VSRS Sodba I Up 96/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1448/99-6 z dne 21.11.2001.

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 21.9.1999 in odločbo odpravilo. Z navedeno odločbo je tožena stranka ob reviziji odpravila odločbo Upravne enote R. z dne 28.5.1999 ter odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic civilnega invalida vojne. Z odločbo prve stopnje je bilo v ponovljenem postopku ugodeno zahtevi tožnika za priznanje statusa civilnega invalida vojne kot žrtvi vojnega materiala VII. skupine zaradi 50% invalidnosti s pravico do civilne invalidnine v določenih mesečnih zneskih od 1.9.1994 dalje zaradi eksplozije bombe, ki mu je poškodovala desno oko. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s tem, da se v postopku zaslišane priče in tudi tožnik sam točnega datuma nastanka poškodbe ne spominjajo. Zato ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdaj in v kakšnih okoliščinah je bila najdena bomba in kdaj se je tožnik poškodoval. Iz nasprotujočih si izjav tožnika in prič ter dokumentacije ni mogoče zaključiti, da je tožnik okvaro organizma dobil zaradi poškodbe, povzročene po zapuščenem vojaškem materialu oziroma da izpolnjuje pogoje iz 1. in 2. člena Zakona o civilnih invalidih vojne (ZCI). Zato tožniku statusa in pravic civilnega invalida vojne ni mogoče priznati.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnikova tožba v navedenem delu utemeljena. Po določbi 1. in 2.

člena ZCI (Uradni list RS, št. 56/92) je civilni invalid vojne državljan Republike Slovenije, ki je kot žrtev vojnega materiala na ozemlju RS dobil najmanj 20% okvaro organizma. Žrtev vojnega materiala pa je nevojaška oseba, ki je dobila trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi poškodbe, povzročene po zapuščenem vojaškem materialu. Tožnik ima prav, ko navaja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil kdaj, kje in kako se je nesreča zgodila. Pravilno je ugotovil dejansko stanje in pravilno ugotovil materialno pravo. Kot izhaja iz odločbe prve stopnje ta ugotavlja, da je do poškodbe prišlo junija 1944. Sodišče se z navedenim strinja, saj je podlaga za tako ugotovitev medicinska dokumentacija Očesne klinike v L. za leto 1944. Da se je tožnik poškodoval z bombo, ki jo je našel pri vojašnici, je potrdila tudi priča T.I., ki je dogodku tudi prisostvoval. Sicer je res kot navaja v svoji odločbi tožena stranka, da je priča na zaslišanju dne 8.11.1995 povedala, da je videla, kako je F.A. s polenom udaril po bombi ter kako je bomba eksplodirala in poškodovala tožnika. Na zaslišanju dne 8.12.1998 pa je povedala, da se ne more spomniti, kje točno je bila bomba najdena, vendar pa misli, da izven stavb vojašnice. Glede na to, da iz zaslišanja priče T.I. z dne 8.11.1995 izhaja, da so otroci poleti 1944 šli v vojašnico v R. in glede na navedbe tožnika, da so bombo našli v grmovju v vojašnici (pod pojmom vojašnica je razumeti kot pojasnjuje tožnik, ograjen prostor, kjer je bilo več stavb), bi sledilo, da je do nesreče prišlo na območju vojašnice, kar pa je prav tako ugotovil že organ prve stopnje. Tudi podatek, ki izhaja iz dopisa Inštituta za novejšo zgodovino, da je bila od srede marca 1944 do maja 1945 vojašnica v R. nemška in domobranska postojanka, ne more vplivati na dejstvo, da je bila bomba zapuščen vojaški material. Po izjavi stranke in priče je bila namreč najdena na območju vojašnice oziroma v grmovju v vojašnici, ker je bila ograja okrog vojašnice v času nesreče poškodovana. Na podlagi navedenega po mnenju sodišča ni mogoče zaključiti, da bi bil vojaški material, kar bomba je, s katero se je tožnik nesporno poškodoval, pod nadzorom vojaških enot, kar pa je v predmetni zadevi tudi bistveno za odločitev.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Trdi, da je dejansko stanje glede časa in okoliščin nastanka tožnikove poškodbe ostalo nerazjasnjeno. Zbrano dokazno gradivo tudi ne dopušča zaključka, da se je tožnik poškodoval z zapuščenim vojaškim materialom. Po oceni tožene stranke je bilo območje vojašnice pod nadzorom. Bilo je organizirano stražarjenje. Isto območje je bilo verjetno že zaradi varnosti vojaštva pregledano.

Težko si je predstavljati, da bi okupator puščal bombe na dvorišču kasarne in da bi otrokom ali komur drugemu dopuščal prehajanje na območje vojašnice. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, ali pa sodbo spremeni.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo tožbenemu ugovoru tožnika, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil kdaj, kje in kako se je zgodila nesreča z bombo. Takšna presoja je skladna z vsebino odločbe organa prve stopnje, temelji pa tudi na izvedenih dokazih. Pravilna je zato ocena, da je organ prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil materialno pravo.

Zato pavšalni pritožbeni ugovor, da je dejansko stanje glede časa in kraja dogodka ostalo nerazjasnjeno, ni utemeljen in nima podlage v izvedenih dokazih. Glede na izvedene dokaze v upravnem postopku tudi pavšalni pritožbeni ugovor, ki izpodbija zaključek, da v konkretnem primeru ni šlo za zapuščeni vojaški material, nima podlage. Navedeno pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je odločba tožene stranke, ki je v revizijskem postopku odpravila odločbo organa prve stopnje, nezakonita.

Glede na navedeno in ker je spoznalo, da niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.