VSRS Sklep I Up 70/2004

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2041/2003-8 z dne 24.12.2003.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrglo tožnikovo tožbo (1. točka izreka) na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), ker tožnik na zahtevo sodišča tožbe ni dopolnil tako, da bi bila ta sposobna za obravnavo; z 2. točko izreka pa je posledično zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, in sicer na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 29. člena ZUS.

Tožnik v pritožbi zoper 1. točko izreka sklepa (s katero je prvostopno sodišče zavrglo tožbo) navaja, da je v skladu z zahtevo prvostopnega sodišča svojo tožbo dopolnil, in sicer dne 19.12.2003. Navedel je toženi stranki, in sicer kot prvotoženo predstojnico CIPPK dr. D.T. oziroma pravno osebo PKL. Kot drugotoženo stranko pa je opredelil upokojenega psihiatra M.K. Akt oziroma dejanje, zoper katerega zahteva sodno varstvo, je opredelil tako, da gre za tožbo v zvezi s sklepom mag. D.T., dr. med., predstojnice CIPPK, izdanim 23.10.2003. Dopolnitvi tožbe je priložil tudi fotokopijo sklepa.

Datumsko je opredelil tudi dejanja, zoper katera zahteva sodno varstvo. Že v tožbi z dne 24.11.2003 je navedel, da gre za ponarejeno dokumentacijo, ki se hrani pod njegovim imenom, in je bila zbrana v nasprotju z zakonom in Ustavo, da je bilo proti njemu storjeno protiustavno dejanje in kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in pravic ter ponarejanja listin. V dopolnitvi tožbe je ta dejanja podrobneje opisal, razložil in datumsko opredelil. Ta dejanja je storil M.K. v obdobju od leta 1965 oziroma od 18.1.1968 do 6.4.1978. Glede na to je njegova pritožba popolna in utemeljena. Zato meni, da je bilo prvostopno sodišče dolžno na glavni obravnavi obravnavati zahteve in predloge kot sledijo iz njegove tožbe in njene dopolnitve. Prvostopno sodišče je prav tako dolžno, če tega še ni storilo, na podlagi 145. in 146. člena Zakona o kazenskem postopku naznaniti kazniva dejanja, o katerih ga je tožnik obvestil. Dokaz o tem je sklep D.T. z dne 23.10.2003. Vztraja pri tem, da sta toženi stranki definirani in da so določene tudi meje tožbenega zahtevka, ki so postavljene z izvršitvijo protiustavnih dejanj obeh tožencev. Z zapisi lažnih trditev in njihovo vključitvijo v njegovo medicinsko dokumentacijo so bila storjena posamična protiustavna in kazniva dejanja, s katerimi se posega v njegove ustavne pravice. Zato zahteva odpravo in prepoved izvrševanja teh posamičnih nadaljevanih kaznivih in protiustavnih dejanj, kar naj se opravi na glavni obravnavi.

Predlaga, da sodišče ugotovi, da CIPPK protiustavno, kaznivo in v nasprotju z zakonom o varstvu osebnih podatkov pod njegovim imenom hrani ponarejeno dokumentacijo, zato zahteva prepoved in odpravo izvrševanja protiustavnega, protizakonitega in kaznivega hranjenja ponarejene dokumentacije pod njegovim imenom.

V pritožbi zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa prvostopnega sodišča pa navaja, da je odločitev za izdajo začasne odredbe preuranjena, saj takrat odločitev o zavrženju tožbe še ni bila pravnomočna. Zato so po njegovem mnenju izpolnjene procesne predpostavke, da bi sodišče o predlagani začasni odredbi odločalo po vsebini. Meni, da so izpolnjeni pogoji za obravnavo predlagane začasne odredbe, saj je medicinska dokumentacija o njem ponarejena oziroma lažna, zato izbris enega netočnega podatka iz take dokumentacije še ne popravi drugih ponarejenih oziroma lažnih podatkov, ki se v njegovi medicinski dokumentaciji še vedno hranijo. Da bi se uporaba teh podatkov v bodoče preprečila, je to treba zagotoviti že z začasno odredbo, saj bi se le s tem preprečil nastanek oziroma nadaljevanje hujših posledic za tožnika. Sklicuje se na to, da je v kazenskem postopku, ki teče zoper njega, sodnica protipravno, protizakonito, protiustavno in nesmiselno odredila izvedenstvo psihiatrične stroke. Našteva tudi nadaljnje kršitve določb kazenskega postopka in sodnega reda v prej omenjeni kazenski zadevi. Glede na kršitve, ki naj bi jih v postopku zakrivila sodnica v kazenskem postopku, meni, da je njegova predlagana začasna odredba utemeljena.

Toženi stranki na pritožbi nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi odločilo pravilno in zakonito ter za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča iz tožnikove tožbe in njenih dopolnitev ni mogoče ugotoviti, ali vlaga tožbo po 2. ali po 3.

odstavku 1. člena ZUS, kar pa je temeljna predpostavka za to, da se sploh lahko ugotovi, ali je tožba popolna in razumljiva ter da se jo da obravnavati. Zato je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko jo je zavrglo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS, ne da bi se v nadaljevanju spuščalo v presojo, ali je morda izpolnjen tudi kateri od razlogov iz 1. odstavka 34. člena ZUS za njeno zavrženje.

Po 2. odstavku 1. člena ZUS sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Tako tožbo je v skladu s 1. odstavkom 26. člena ZUS treba vložiti v 30-dneh od vročitve takšnega akta. Tožena stranka v takem primeru pa je tisti državni organ oziroma nosilec javnih pooblastil oziroma organ lokalne skupnosti, ki je tak akt izdal. V obravnavanem primeru bi bil tak akt lahko sklep PK z dne 23.10.2003. Tožnik pa se niti v tožbi niti v njeni dopolnitvi ne izjasni, ali izpodbija ta sklep.

Po 3. odstavku 1. člena ZUS sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če gre za upravni spor po tej določbi, je treba tožbo vložiti v 30-dneh od kar je stranka izvedela za tak akt oziroma dejanje, tožba pa mora vsebovati navedbo dejanja, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem ter zahtevek, naj se poseg v ustavne pravice ugotovi, odpravi oziroma prepove. Tudi v tem primeru je lahko tožena stranka le organ, ki je sam oziroma njegova uradna oseba tak akt izdal oziroma dejanje storil. Tožnik v svoji tožbi oziroma njenih dopolnitvah sicer navaja, da so dejanja, s katerimi se posega v njegovo ustavno pravico, storjena z vnosom lažnih podatkov v njegovo dokumentacijo, ne navede pa, katera so ta dejanja (sem ne šteje vnos podatka, ki je bil s sklepom prvotožene stranke črtan, saj je bilo sodno varstvo za to zagotovljeno v okviru upravnega spora po 2. odstavku 1. člena ZUS), kateri podatki v njegovi medicinski dokumentaciji so lažni oziroma drugih dejanj, ki bi pomenila kršitev njegovih ustavnih pravic, za katere nima drugega sodnega varstva, prav tako ne navede niti časa njihove storitve ter o tem ne predloži dokazov. V dopolnitvi tožbe zahteva povrnitev škode, ki naj bi mu s temi dejanji nastala, pri čemer zahteva škodo od toženih strank ali Republike Slovenije, in sicer v višini 170.000.000 tolarjev.

Pravilno in zakonito pa je po presoji pritožbenega sodišča odločilo prvostopno sodišče tudi glede začasne odredbe. Po 2. odstavku 69. člena ZUS je namreč mogoče začasno odredbo izdati za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Prva procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je vložena tožba, ki mora biti sposobna za obravnavanje. V tem primeru pa tožba tudi po presoji pritožbenega sodišča za obravnavo ni bila sposobna. Čeprav odločitev prvostopnega sodišča glede tožbe v trenutku odločanja o začasni odredbi še ni bila pravnomočna, je prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožba ni bila sposobna za obravnavo in zato niso bile izpolnjene formalne oziroma procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS tožnikovi pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep prvostopnega sodišča v celoti.