VSRS Sklep I Up 966/2000

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 228/98-13 z dne 10.7.2000 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi z dne 17.6.1998, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo proti odločbi Carinarnice M. z dne 20.11.1993. Z njo je tožeči stranki za blago po enotni carinski listini, št. 78434 z dne 24.8.1993 Carinske izpostave Š. (ECL) obračunana carina in druge uvozne davščine v skupnem znesku 12.745.685,00 SIT. V razlogih sodbe je sodišče pritrdilo presoji tožene stranke glede spornih vprašanj obstoja pooblastila za zastopanje tožeče stranke s strani D.F., ki je dne 24.8.1993 podpisal ECL, glede pooblastila za izdajo Pravilnika o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku in pooblastila za podpis prvostopne odločbe.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odločitev na glavni obravnavi na podlagi 77. člena ZUS in nato ugoditev tožbi tako, da se izpodbijana sodba spremeni, prvostopenjsko in drugostopenjsko odločbo odpravi ter odloči, da Carinarnica M. vrne tožeči stranki znesek 12.745.685,00 SIT z obrestmi do dneva izplačila. Izpodbijano odločbo naj izreče za nično na podlagi 1.

točke 1. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in navedeni znesek vrne tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo ko je pojasnilo, da je prvostopno odločbo podpisal pomočnik upravnika Carinarnice M., ki je bil v skladu s pravilnikom o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest v takratni republiški carinski upravi pooblaščen, da v času odsotnosti ali zadržanosti nadomešča upravnika carinarnice z vsemi pooblastili, ki jih ima le ta kot predstojnik organa. Sodišče pa ni vročilo odgovora na tožbo tožeči stranki. Ustava Republike Slovenije v 22. členu zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku. Kot ugotavlja ustavno sodišče, iz te ustavne določbe izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem je vsaki stranki zagotovljena pravica, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, se opredeli do navedb nasprotne stranke ter vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev organa.

Pritožba je utemeljena.

Iz pritožbe izhaja, da so sporni tako dejanski kot pravni zaključki, navedeni v izpodbijani sodbi. Že iz same tožbe pa izhaja, da je tožnik zahteval, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Izrecno je uveljavljal razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo in je svojo odločitev sprejelo na seji. Oprlo se je tudi na dejstva, ki izhajajo iz odgovora na tožbo, čeprav odgovora ni vročilo tožeči stranki.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo pravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranka pa v tožbi ali odgovoru nanjo glavne obravnave ni zahtevala (2. odstavek 50. člena ZUS). Izvedba glavne obravnave je realizacija načela kontradiktornosti, ki pomeni, da ima stranka pravico sodišču predočiti svoja pravna in dejanska stališča o stvari. Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je tudi v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Glede na to, da je bila zahteva za opravo glavne obravnave podana v tožbi, kot tudi kasneje v novem postopku, pa ta ni bila opravljena pritožnik utemeljeno ugovarja, da mu je bila s tem kršena ustavna pravica do enakega varstva (22. člen Ustave), saj le opravljena glavna obravnava zagotavlja enakost orožij tožnika in toženca v upravnem sporu oziroma je pogoj za zagotovitev poštenega sojenja. Če tožnik v tožbi zahteva glavno obravnavo, jo sodišče prve stopnje ne sme izključiti. Ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, saj je to moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS).

Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu pritožnika, naj pritožbeno sodišče samo opravi glavno obravnavo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek.