VSRS Sklep I Up 685/2000

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2563/97-17 z dne 9.5.2000, se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 11.9.1997, in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbe tožeče stranke in samostojnih podjetnikov B.Č. in F.H. zoper odločbo Urada za gospodarske javne službe in promet Mestne občine K. z dne 25.2.1997, s katero je bila družbi E.D.T. servis d.o.o., K., podeljena koncesija za opravljanje obvezne lokalne gospodarske javne službe "pregledovanje, nadzorovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva zraka" na območju Mestne občine K. za 12 let.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bila podeljena koncesija za dimnikarsko dejavnost. Odločitev o izbiri koncesionarja je nezakonita in v nasprotju s 30. členom Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS), po katerem je lahko za koncesionarja izbrana samo fizična ali pravna oseba, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesionirane gospodarske službe. Stališče, da je treba že ob prijavi na javni razpis izpolnjevati pogoje za opravljanje dimnikarske dejavnosti kot koncesionirane gospodarske javne službe oziroma imeti obrtno dovoljenje, izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-151/97 z dne 16.4.1998. Na podlagi Obrtnega zakona (Uradni list RS, št. 69/94) in Uredbe o listi A obrtnih dejavnosti in listi B obrti podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 76/94) se dimnikarska dejavnost opravlja kot obrti podobna dejavnost in jo lahko opravljajo le fizične ali pravne osebe, ki imajo obrtno dovoljenje in so vpisane v obrtni register. V upravnem spisu ni podatkov niti navedb o tem da bi bila družbi, kateri je bila podeljena koncesija, izdano obrtno dovoljenje. Odločba Upravne enote K. z dne 24.2.1997, o izpolnjevanju pogojev za opravljanje koncesionirane dejavnosti po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD) pa je bila izdana po opravljeni izbiri.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Ne strinja se z razlago 30. člena ZGJS, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, in navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, ki sta jo zahtevali obe stranki.

Zatrjuje, da predložitev obrtnega dovoljenja ni del razpisnih pogojev. Določba 3. odstavka 6. člena Odloka o koncesiji za opravljanje obvezne lokalne gospodarske javne službe "dimnikarstvo " (Uradne objave, št. 27/96) jasno določa, da mora tisti, ki bo izbran za koncesionarja, predložiti dokazila šele pred začetkom opravljanja dejavnosti. V konkretnem primeru je bila izbrana gospodarska družba, ki je pred sklenitvijo koncesijske pogodbe pridobila dovoljenje za opravljanje dejavnosti po 6. točki 4. člena ZGD. Stališče Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je bilo sprejeto v drugem postopku, in sicer v postopku ocene ustavnosti in zakonitosti odloka občine J.

Tožeča stranka navaja v odgovoru na pritožbo, da vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in predlaga zavrnitev pritožbe.

Družba, kateri je bila podeljena koncesija, in nastopa kot stranka z interesom in Državno pravobranilstvo, kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da na prvi stopnji odloča sodišče po opravljeni glavni obravnavi. Brez glavne obravnave lahko odloči sodišče le, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS). Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je bilo dejansko stanje sploh ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Iz sodnega spisa izhaja, da sta v tožbi in odgovoru na tožbo opravo glavne obravnave zahtevali obe stranki. Tožeča stranka je uveljavljala tožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obe stranki sta navajali okoliščine spornega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje ni sledilo njunemu predlogu in je odločitev sprejelo na seji, za kar ni bilo zakonske podlage. Kršen je bil tudi 15. člen ZUS, po katerem je treba dati strankam možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, saj toženi stranki ni bila dana možnost, da neposredno in celovito predstavi okoliščine, na katere je oprla svojo odločitev. Ker so, po presoji pritožbenega sodišča, navedene kršitve ZUS vplivale na odločitev, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. odstavka 72. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.