VSRS Sodba U 38/95-7 Sodba U 118/95-6

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 27.9.1994, s katero ji je bilo za čas od 1.1.1994 do 30.6.1994 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč v znesku 4.360.902,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijana odločba navaja, da odločba organa prve stopnje temelji na določilih odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju ljubljanskih občin, po katerem se v skladu z določili 58. člena zakona o stavbnih zemljiščih plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. S 1. odstavkom 13. člena odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju ljubljanskih občin je določeno, da se vrednost točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na območju ljubljanskih občin določi do konca leta za naslednje leto s sklepom Skupščine Mesta Ljubljana na predlog sklada stavbnih zemljišč.

Vrednost točke se trimesečno valorizira med letom z indeksom rasti cen na drobno v prejšnjem tromesečju, če je rast cen na drobno za več kot 10 % večja od indeksa, s katerim se določi vrednost točke do konca leta za naslednje leto. Skupščina Mesta Ljubljana je dne 18.3.1993 sprejela sklep o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 (Uradni list RS, št. 16/93), po katerem znaša vrednost točke 0.0444 SIT. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je v skladu z določbo 58. člena zakona o stavbnih zemljiščih vrsta obvezne dajatve, ki predstavlja trajno obveznost in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča. Po mnenju tožene stranke 1. odstavka 13. člena zakona o stavbnih zemljiščih (prav: odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča) ni mogoče interpretirati tako, da v primeru nesprejetja sklepa Skupščine mesta Ljubljane, določena vrednost točke ob izteku leta, za katero je določena, avtomatično preneha veljati, saj je nadomestilo trajna obveznost, ki je kot javni prihodek tudi osebno koristna. Zato tožena stranka meni, da se vrednost točke, določena za leto 1993, uporablja tudi pri obračunu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1994 oziroma vse do določitve njene nove vrednosti.

Tožnica izpodbija navedeno odločbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ker je bila s prvostopno odločbo, kot osnova za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za prvo polletje 1994, upoštevana vrednost točke v višini, kot jo je sprejela Skupščina mesta Ljubljane s sklepom o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 (Uradni list RS, št. 16/93). Upoštevana je bila torej vrednost, ki je prenehala veljati že 31.12.1993. Skupščina Mesta bi morala sprejeti v skladu s 13. členom odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča do konca leta 1993 nov sklep o vrednosti točke za leto 1994, ki pa ga do vložitve tožbe ni. V zvezi s tem ni mogoče slediti sklepu tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da se lahko vrednost točke, določene za leto 1993 uporablja tudi pri obračunu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1994 oziroma vse do določitve nove vrednosti točke. Takšen sklep tožene stranke pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče zavrne tožbeni zahtevek iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je v zakonu o stavbnih zemljiščih (ZSZ, Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) določeno kot trajna obvezna dajatev (58. člen) in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča (41. člen). Občinska skupščina določi območja in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v skladu s tem zakonom in dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine (61. člen).

Skupščina mesta Ljubljane je z odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list SRS, št. 32/86 in 46/88) določila, da se vrednost točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na območju ljubljanskih občin določa do konca leta za naslednje leto s sklepom Skupščine mesta Ljubljane na predlog sklada stavbnih zemljišč. Vrednost točke se trimesečno valorizira med letom z indeksom rasti cen na drobno v prejšnjem trimesečju, če je rast cen na drobno za več kot 10 % večja od indeksa, s katerim se določi vrednost točke do konca leta za naslednje leto (13. člen). Iz navedene določbe odloka je možno razbrati, da predstavlja vrednost točke spremenljiv element v izračunu vrednosti nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki jo sprejme mestna skupščina za naslednje leto na predlog sklada stavbnih zemljišč in se medletno valorizira z indeksom rasti cen na drobno.

V tem primeru je organ tožnici odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za prvo polletje 1994 na podlagi vrednosti točke, določene za leto 1993. Tožnik izpodbija odločbo, ker naj bi sklep o vrednosti točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1993 s pretekom roka (31.12.1993) smiselno izgubil svojo pravno veljavo in zato njegove veljavnosti naj ne bi bilo mogoče avtomatično podaljševati še v leto 1994. Čeprav ima tožnica prav, ko trdi, da je sklep, ki je bil podlaga za odmero nadomestila za prvo polletje leta 1994, določal vrednost točke za leto 1993, pa je sodišče mnenja, da je treba pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe v tem primeru upoštevati, da je vrednost točke, ki jo na podlagi odloka določa mestna skupščina s sklepom, le eden izmed elementov za izračun nadomestila, ki je po zakonu trajna obveznost in vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča. Pri tem sodišče še pripominja, da po ustavi opravljajo upravni organi svoje delo samostojno in v okviru ter na podlagi ustave in zakonov (3. odstavek 120. člena) in da morajo posamični akti temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena). Iz dejstva, da je bil mestni odlok, ki je podlaga za odmero navedenega nadomestila, sprejet v letu 1986, spremenjen pa v letu 1988, torej v času, za katerega je bila značilna velika inflacija, je razviden očiten namen, da se s predvidenim načinom, torej z letnim določanjem vrednosti točke, zagotovi približno enake letne prilive in s tem torej tudi stabilen vir prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča na območju mesta Ljubljane. Ker je plačilo nadomestila v zakonu trajno določena obveznost zavezancev, namenjena viru javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča in glede na dejstvo, da so bile v času izdaje prvostopne odločbe stabilnejše družbenoekonomske razmere, sama okoliščina, da mestna skupščina ni sprejela novega sklepa o vrednosti točke za leto 1994, ne more vplivati na samo izvrševanje zakona v delu, ki se nanaša na plačilo spornega nadomestila, določenega kot trajne obvezne dajatve za financiranje urejanja stavbnih zemljišč.

Glede na navedeno je po presoji sodišča upravni organ pri izračunu višine nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v ljubljanskih občinah za prvo polletje 1994 odločil pravilno, kljub temu, da je uporabil vrednost točke, določene s sklepom mestne skupščine za leto 1993 ter s tem ni v ničemer prizadel pravice zavezanca, v tem primeru tožnice, saj je ta po zakonu in odloku zavezana k trajnemu plačilu nadomestila.

Sodišče je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/81-I in 45/I/94).