VSRS Sodba U 1166/95

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za spremembo datuma veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja, izdanega dne 27.9.1994 z veljavnostjo do 22.8.1996. Tožena stranka navaja, da je prvostopni organ o stvari odločil pravilno in v skladu s 173. členom Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) in 100. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke in trdi, da mu je prvostopni organ dne 27.9.1994 podaljšal vozniško dovoljenje z veljavnostjo od 22.8.1994 dalje, torej z retroaktivno veljavnostjo, kar dejansko pomeni, da mu za 11 dni skrajšuje veljavnost vozniškega dovoljenja. Prejšnje vozniško dovoljenje mu je preteklo 2.9.1994, veljavnost novega pa je pričela teči z dnem 22.8.1994, torej od dneva zdravniškega pregleda. Meni, da bi se moralo vozniško dovoljenje izdati z dnem vložitve zahteve za izdajo, vsekakor pa ne za nazaj v škodo voznika. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88, 80/89, 29/90) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/94-I in 45/1/94) med drugim določa, da se vozniško dovoljenje izda in podaljšuje z veljavnostjo desetih let, osebam, ki so starejše 65 let pa z veljavnostjo treh let. Ne glede na navedeno določbo se vozniško dovoljenje lahko izda in podaljša njegova veljavnost tudi za krajše roke na podlagi izvidov in mnenj pooblaščene zdravstvene organizacije v spričevalu o zdravstveni zmožnosti voznika (173. člen). Iz navedene določbe sledi, da se vozniško dovoljenje lahko podaljša tudi za krajši rok od zakonsko določenega 10 oz. 3 let, kadar je njegovo podaljšanje vezano na izvid in mnenje o zdravstveni zmožnosti voznika. V stvari ni sporna ocena zdravnika specialista o zdravstveni zmožnosti tožnika za voznika motornih vozil A in B kategorije, po kateri mora ta med vožnjo teh kategorij uporabljati očala in mora opraviti ponovni kontrolni zdravstveni pregled čez dve leti. Ker je v tem primeru podaljšanje tožnikovega vozniškega dovoljenja vezano na zdravstveno zmožnost tožnika (uporaba očal pri vožnji) in je ta pogojena s ponovnim kontrolnim pregledom čez 2 leti, tožena stranka s tem, ko je tožniku podaljšala vozniško dovoljenje le do 22.8.1996, ni kršila določbe 173. člena ZTVCP. Tožnik je v zmoti, ko trdi, da bi moral upravni organ popraviti datum veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 22.8.1996 na dan 2.9.1996 torej, da bi ga moral podaljšati za dobo dveh let od preteka veljavnosti vozniškega dovoljenja (2.9.1994) dalje. Ko upravni organ odloča o podaljšanju vozniškega dovoljenja na podlagi 6. odstavka 173. člena ZTVCP, kot je odločal v tem primeru, ni vezan na pretek veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot to zatrjuje tožnik. Pri tem je materialno vezan na mnenje o zdravstveni zmožnosti voznika. Zato s tovrstnim ugovorom tožnik v upravnem sporu ni mogel uspeti.

Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi že navedenega Ustavnega zakona.