VSRS Sklep U 1194/94

Tožba se zavrže.

S sodbo naslovnega sodišča z dne 26.5.1994, ki je bila tožniku vročena 26.7.1994, je bila zavrnjena tožnikova tožba zoper odločbo tožene stranke z dne 27.8.1993, s katero je bila zavrnjena njegova vloga za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Repubulike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92). Dne 11.8.1994 je tožnik vložil tožbo za obnovo sodnega postopka iz razlogov 1. in 6. točke 1. odstavka 52. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Tožeča stranka kot razlog za obnovo postopka po 1. točki 1. odstavka 52. člena ZUS navaja nove dejanske okoliščine in dokaze, ki so obstojali v času, ko je tekel prejšnji postopek, vendar tožnik zanje ni vedel in jih zaradi tega ni uveljavljal. Tožnik, ki je imel čin, je bil razporejen na delovno mesto skladiščnika v rezervni sestavi SLO, ki ni bila v sestavi redne vojaške organizacije. Dne 20.8.1991 je tožnik odšel v Srbijo, vendar ni sporno, da se je vrnil v Slovenijo 23.9.1991. Tožnik je v Srbijo odšel zaradi ureditve predčasne upokojitve, saj je že pred odhodom v Srbijo podpisal uradno listino, da se želi upokojiti. Vse to lahko potrdijo predlagane priče, ki tožnika poznajo in to zlasti V.S., ki je bil njegov nadrejeni oficir. Nadalje še poudarja, da vsebina pojma "dejansko življenje" v R Sloveniji ni zakonsko opredeljena. Po sodni praksi pa za dejansko življenje v Sloveniji ni potrebna nepretrgana fizična prisotnost na določenem območju ampak je pomembno, koliko časa je bila določena oseba odsotna in razlogi za odsotnost.

Ker tožniku ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu, je podan obnovitveni razlog iz 6. točke 1. odstavka 52. člena ZUS. V zvezi s tem razlogom se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.12.1992. Pravila postopka so bila kršena tudi v upravnem postopku in to zlasti določbe 7., 8., 9. in 159. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj tožena stranka tožnika ni zaslišala in ni izvedla dokazov v skladu s cit. pravili zakona. Predlaga, da sodišče dovoli obnovo postopka in pravnomočo sodbo naslovnega sodišča z dne 26.5.1994 razveljavi.

Sodišče je moralo tožbo za obnovo sodnega postopka kot nedovoljeno zavreči.

Po 1. točki 1. odstavka 52. člena ZUS se postopek, končan s sodbo, na strankin predlog obnovi, če stranka zve za nove dejanske okoliščine ali če najde ali dobi možnost uporabiti take dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem sodnem postopku. Navedeni obnovitveni razlog predpostavlja, da je sodišče v prejšnjem upravnem sporu samo ugotavljalo dejansko stanje in nato na tej podlagi tudi meritorno odločilo v upravni stvari. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodnem postopku, katerega obnova se predlaga, presojalo zakonitost upravnega akta le na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, kar je iz sodbe tega sodišča z dne 26.5.1994 jasno razvidno. Sodišče je štelo, da je sklep o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v R Sloveniji utemeljen na podlagi dejanskih okoliščin, ki v prejšnjem upravnem sporu niso bile sporne, ne glede na to, da se je tožnik po mesecu dni vrnil v Slovenijo. S tem, ko je štelo, da tožnik kot aktivna vojaška oseba ni mogel prosto odločati, v katerem kraju bo služboval in kje bo bival, zaradi česar njegov odhod iz Slovenije pomeni prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, je to še vedno le presoja zakonitosti izpodbijanega upravnega akta na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Zato tožnik z navajanjem novih dejstev in dokazov ne more obnavljati sodnega postopka.

Prav tako ni podan uveljavljeni razlog za obnovo postopka po 6. točki 1. odstavka 52. člena ZUS, da tožniku kot prizadeti osebi ni bila dana možnost udeležbe v sodnem postopku, ker je po določbi 16. člena ZUS prizadeta oseba oziroma stranka tisti, ki bi mu bila odprava izpodbijanega akta v neposredno škodo. Take osebe pa v prejšnjem upravnem sporu ni bilo. V zvezi s tem obnovitvenim razlogom se tožeča stranka tudi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 10.12.1992 (Uradni list RS, št. 61/92), ki se nanaša na drugačno pravno podlago, saj je z navedeno odločbo bila razveljavljena določba 28. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/1 in 38/92) po kateri pristojnemu organu v odločbi o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo iz 10., 11. in 12. člena, 3. in 4. odstavka 18. in 19. člena tega zakona ni potrebno navesti razlogov, ki so ga vodili pri odločanju.

Zaradi zatrjevanih kršitev upravnega postopka, tožeča stranka prav tako ne more uspešno obnavljati sodnega postopka, ampak kvečjemu upravni postopek, seveda iz razlogov in pod pogoji ZUP.

Ker tožeča stranka ni izkazala, da sta uveljavljena razloga za obnovo sodnega postopka vsaj verjetna, je sodišče na podlagi 54. in 2. odstavka 56. člena ZUS tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije.