VSRS Sodba U 173/95

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice z dne 1.2.1994, s katero je tožnika zavezala k plačilu carine in ostalih uvoznih davščin v znesku 353.210,00 SIT za blago, ki je bilo pri Carinarnici začasno uvoženo v preizkus, po uvozni carinski deklaraciji dne 30.6.1992, katerega pa uvoznik, po preteku roka, ni vrnil v tujino, in zanj tudi ni zahteval podaljšanja roka začasnega uvoza, niti ni blaga uvozno ocarinil. Blago je bilo uvoženo zaradi preizkusa in bi se moralo po končanem preizkusu v določenem roku vrniti v tujino, ali pa bi moral biti nad blagom izvršen določen postopek. Tega pa tožnik ni storil, ampak je blago še dalje uporabljal, čeprav za to ni imel pravne oziroma zakonske podlage.

Tožnik v upravnem sporu s tožbo izpodbija navedeno odločbo, ker naj bi tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, in sicer ni upoštevala dejstva, da je zoper tožnika uveden stečajni postopek in je zato tožena stranka lahko le ena izmed upnic, ki mora v prekluzivnem roku prijaviti svojo denarno terjatev v stečajnem postopku. Kolikor stečajni upravitelj terjatve ne prizna oziroma jo prereka, se upnika napoti na pravdo, v kateri mora dokazovati obstoj oziroma neobstoj terjatve. Tožena stranka bi morala svojo terjatev prijaviti v stečajnem postopku. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Zmotna je tožnikova trditev, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, ker ni upoštevala dejstva, da je zoper tožnika uveden stečajni postopek. Samo dejstvo, da je zoper tožnika uveden stečajni postopek, na že uvedeni carinski upravni postopek nima nikakršnega vpliva. Drži sicer trditev tožnika, da je tožena stranka lahko le ena izmed upnic, ki mora v prekluzivnem roku prijaviti svojo denarno terjatev v stečajnem postopku, vendar ta okoliščina ali bo oziroma ali je carinska uprava svojo terjatev do tožnika prijavila v stečajnem postopku, je stvar stečajnega postopka in na postopek, ki je predmet tega upravnega spora, ne vpliva.

Uvedba stečajnega postopka bi lahko imela pravne posledice na tek carinskega postopka, če bi tako določal materialni zakon. Ker pa niti carinski zakon niti zakon, ki ureja stečaj, take določbe nimata, pa tudi tožnik v tožbi, razen pavšalne navedbe, ne navaja konkretnih zakonskih določb, ki bi določale zatrjevane pravne posledice, je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita in je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot CZ, smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).