VSRS Sodba U 525/95

Tožba se zavrže.

Tožnik je dne 19.4.1995 vložil tožbo zaradi molka prvostopnega in drugostopnega organa. Sprva je pri Upravni enoti zahteval, da na podlagi 142. člena zakona o splošnem upravnem postopku izvede poseben ugotovitveni postopek, ali je pristojna izdajati vodnogospodarska soglasja za črpanje vode za namakanje kmetijskih zemljišč iz potoka, ki teče skozi vas, glede na zatrjevane vodne pravice, ki jih ima tožnik kot lastnik mlina. Ker mu upravna enota v zakonitem roku ni odgovorila, je 6.2.1995 vložil pritožbo na "državno upravo Republike Slovenije" kot na organ II. stopnje. V zakonitem roku ni dobil od "drugostopne državne uprave" nobenega sporočila, zato je 10.4.1995 poslal na naslova Državna uprava Republike Slovenije ter Ministrstvo za okolje in prostor - Uprava Republike Slovenije za varstvo narave, Ljubljana, zahtevo za izdajo odločbe v naslednjih sedmih dneh. Odgovora oziroma rešitve ni prejel, zato je sprožil zoper toženo stranko upravni spor ter smiselno predlaga, naj sodišče toženi stranki s sodbo naloži izdajo odločbe.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po 6. členu zakona o upravnih sporih (ZUS, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot njen predpis, je upravni spor mogoč zoper upravni akt. Upravni akt je po tem zakonu akt, s katerim državni organ oziroma drugi nosilec javnih pooblastil v izvrševanju teh pooblastil odloča o kakšni pravici ali obveznosti nekega posameznika ali organizacije v kakšni upravni stvari. Pod pogoji iz tega zakona (26. člen ZUS) se sme sprožiti upravni spor tudi takrat, ko pristojni organ sploh ni izdal ustreznega upravnega akta o zahtevi oziroma pritožbi stranke. Iz tega sledi, da ZUS dopušča tožbo zaradi molka uprave samo v primerih, ko bi moral pristojni organ v roku, ki ga določa zakon, izdati akt, ki ga je mogoče šteti za upravni akt po 6. členu ZUS. Izdaja ugotovitvene odločbe o stvarni pristojnosti upravnega organa, ki jo je pri upravnem organu prve stopnje zahteval tožnik, pa niti v zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), niti v kakem drugem zakonu ni urejena kot upravna stvar. Ugotavljanje stvarne pristojnosti je po ZUP sicer dolžnost vsakega organa, ki vodi upravni postopek (1. odstavek 25. člena ZUP), toda ta dolžnost ni abstraktna, temveč je vselej vezana na konkretno upravno stvar, torej na odločanje o kakšni pravici ali obveznosti posameznika ali organizacije. Tožnik pa pri upravnem organu ni zahteval odločitve o kakšni svoji pravici, temveč odločitev o stvarni pristojnosti upravnega organa v zadevah, ki lahko vplivajo na njegove domnevne vodne pravice, torej o procesnem vprašanju, ki ne more biti predmet samostojnega upravnega odločanja. Ker je tožnik zahteval izdajo akta, ki ga po navedenem ni mogoče šteti za upravni akt v smislu 6. člena ZUS, je moralo torej sodišče tožbo ob smiselni uporabi 2. točke 1. odstavka 30. člena zakona v zvezi z 8. členom ZUS zavreči.