VSRS Sodba U 633/94-7

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice z dne 11.8.1993, s katero je tožeči stranki kot glavnemu carinskemu zavezancu naloženo plačilo uvoznih dajatev za 10.162 kg surove kave po enotni carinski listini Carinske izpostave - Prosta carinska cona z dne 31.3.1993, ker blago ni bilo v roku predano namembni Carinarnici. V obrazložitvi navaja, da po evidenci izstopnih listin namembne carinarnice sporno blago ni bilo prijavljeno. Navedene uradne evidence ni mogoče ovreči s fotokopijo "tovornega lista" (pravilno mednarodnega tovornega lista, v nadaljevanju: MTL), čeprav je overjen "s podpisom in pečatom hrvaških carinskih organov", saj je ta listina brez kakršnihkoli oznak, neoštevilčena in brez navedbe oziroma vpogleda v druge carinske dokumente, ki bi dokazovali, da je blago bilo dejansko prijavljeno v Republiki Hrvatski. Zato je organ prve stopnje imel zadostno podlago za zaključek, da je blago bilo dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek in plačane uvozne dajatve, zaradi česar je bil utemeljeno uveden postopek po 2. odstavku 249. člena carinskega zakona (v nadaljevanju: CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90). Odgovornost tožeče stranke za plačilo uvoznih dajatev izhaja iz rubrike 50 enotne carinske listine kot glavnega carinskega zavezanca in ta tega niti ne izpodbija. Uvozne dajatve so bile pravilno obračunane po predpisu in tečaju veljavnem na dan, ko bi kava morala biti pripeljana namembni Carinarnici tj. na dan 2.4.1993.

Tožeča stranka v tožbi in njeni dopolnitvi izrecno uveljavlja tožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno tudi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Z dopisom carinarnice z dne 20.7.1993 je bila tožeča stranka obveščena, da blago ni bilo v določenem roku prijavljeno izstopni carinarnici. Kljub takšni zamudi, kar je bistveno za učinkovito ukrepanje, je od prejemnika pridobila kopijo MTL, potrjenega z žigom hrvaških carinskih organov. Toda tožena stranka tega dokaza ni upoštevala, čeprav je v podobnem primeru ko blago, namenjeno na Madžarsko, ni bilo prijavljeno namembni Carinski izpostavi, upoštevala predloženo kopijo mednarodnega tovornega lista "CMR" z žigom madžarskih carinskih organov. Tožena stranka tako samovoljno odloča, v katerih primerih bo določene dokaze upoštevala. Ker je tožeča stranka prejela obvestilo za več primerov, ko blago ni bilo prijavljeno namembni carinarnici, je stopila v stik s policijo in tako zvedela, da je le-ta preko Interpola že v stiku s hrvaškimi organi, zaradi utemeljenega suma, da je tranzitno blago organizirano tihotapljeno v Republiko Hrvatsko. Carinska služba bi po zakonu morala sodelovati z ministrstvom za notranje zadeve in upoštevati informacijo o tem, da je šlo za tihotapsko mrežo, zato meni, da je nepravilno uporabila CZ in zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve obeh organov, da je v obravnavani zadevi šlo za tranzit blaga, ki je bilo napoteno namembni carinarnici z rokom predaje 2.4.1993, katero po evidenci carinarnice ni bilo prijavljeno tej carinarnici. Blago v tranzitu je pod carinskim nadzorom in prevoznik mora blago, ki je poslano prevzemni carinarnici, prijaviti in na zahtevo carinarnice predati v dobrem stanju in v določenem roku. O prijavi prevzemna carinarnica s posebnim potrdilom takoj obvesti odpravno carinarnico (202. člen CZ). Dejstvo prestopa blaga v tranzitu čez carinsko črto se tako po zakonu dokazuje s cit. potrdilom. To sicer ne pomeni, da tožeča stranka tega dejstva ne bi mogla dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi, vendar v tem primeru dokazno breme v celoti sama nosi in ne carinski organ, kot to zmotno meni. Takšna možnost je tožeči stranki bila dana, in je kot dokaz predložila fotokopijo MTL, s katerim dokazuje, da je sporno blago bilo izvoženo v Republiko Hrvatsko. Toda tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvomov v sprejeto dokazno oceno te listine. Predložena fotokopija MTL je res opremljena s pečatom hrvaških carinskih organov in nečitljivim podpisom, toda tožena stranka pravilno ugotavlja, da je ta dokument brez kakršnihkoli oznak, neoštevilčen in iz njega ni razvidno, da bi bili vpogledani tudi drugi carinski dokumenti, zato tudi po presoji sodišča, ta listina ni zanesljiv dokaz o tem, da je sporno blago bilo dejansko prijavljeno v Republiki Hrvatski. Dejstvo je namreč, da fotokopija MTL ni običajen dokument, s katerim se potrjuje vstop blaga v neko državo, zato ga brez konkretnih oznak carinskih organov ni mogoče upoštevati. Če pa je res šlo za organizirano tihotapljenje kave v Republiko Hrvatsko, je ta okoliščina samo dodaten razlog za dvom v dokazno vrednost predloženega MTL. Drugih dokazov o tem, da je sporno blago bilo dejansko prepeljano v Republiko Hrvatsko, pa tožeča stranka ni ponudila. Zgolj sum, da je šlo za organizirano tihotapljenje blaga pa ne zadošča, da je tudi sporno blago prav na tak način bilo pripeljano v Republiko Hrvatsko. Tožeča stranka se tudi neutemeljeno sklicuje, da je tožena stranka v podobni zadevi upoštevala mednarodni tovorni list "CMR" z žigom madžarskih carinskih organov. To je tožbena novota in že iz tega razloga te okoliščine ni mogoče upoštevati, saj sodišče v upravnem sporu praviloma odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih, v nadaljevanju: ZUS). Toda ne glede na to, sodišče pripominja, da je dokazna ocena vezana na vsako posamezno zadevo, o kateri odloča pristojni organ, ki v konkretni zadevi oceni vsak dokaz posebej in skupaj z vsemi dokazi presodi, ali se neko zatrjevano dejstvo šteje za resnično ali ne (9. člen ZUP).

Odločilne dejanske okoliščine so torej v zadostni meri razčiščene in sodišče ne dvomi v sprejeto dejansko ugotovitev, da ni izkazano, da bi sporno blago prestopilo carinsko črto. Zato sta oba organa pravilno predpostavljala, da je bilo blago dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek (2. odstavek 249. člena CZ). Na tej dejanski podlagi je bil pravilno uveden carinski postopek in naloženo plačilo uvoznih dajatev tožeči stranki kot glavnemu carinskemu zavezancu, saj je na tej podlagi prevoznik bil oproščen plačila varščine za uvozne dajatve za blago v tranzitu, ki bi jo sicer moral plačati (24., 93. člen CZ in 10. oziroma 11. člen pravilnika o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku, Uradni list RS, št. 20/92 in 8/93). Sicer pa tožeča stranka tega, da je glavni carinski zavezanec in višine uvoznih dajatev niti ne izpodbija.

Uveljavljeni tožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe CZ, ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.