VSRS Sodba U 1666/93-7

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za napredovanje v naziv mentorica in svetnica iz razlogov, ker tožnica ne izpolnjuje pogoja strokovnega izpita s področja vzgoje in izobraževanja.

Tožnica v tožbi navaja, da ima strokovni zdravstveni izpit, s katerim je dokazala pripravljenost za opravljanje samostojnega dela. Po kasneje opravljeni diplomi, s katero je pridobila kvalifikacijo "stručne nastavnice", je pridobila tudi pedagoško izobrazbo. V letu 1973 je nastopila službo v srednješolskem centru v Slovenj Gradcu in takrat je dobila zagotovilo ministrstva za zdravstvo in ministrstva za šolstvo, da ustreza zahtevam glede strokovnega izpita delavcev na področju vzgoje in izobraževanja. Tožnica meni, da odločitev v izpodbijani odločbi ni zakonita, ker ne upošteva, da ji je bil zahtevani izpit po takrat veljavnih predpisih priznan in ga zgolj iz teh razlogov tudi ni opravljala. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka ob vložitvi zahteve ni izpolnjevala z zakonom predpisanega pogoja za pridobitev naziva, ker nima opravljenega strokovnega izpita, ki se zahteva za učitelja strokovno teoretičnih predmetov in družboslovja v srednji šoli. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Splošni pogoji za napredovanje pedagoških delavcev v naziv mentor in svetnik, ki jih določa 2. člen pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92 in 42/92) so:

strokovna izobrazba, določena z zakonom, opravljen strokovni izpit, dopolnjena določena doba dela v vzgoji in izobraževanju, uspešnost pri delu, strokovno izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje ter opravljanje drugih strokovnih del. Po 1. odstavku 199. člena zakona o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 11/80, 6/83, 25/89, 35/89, 8/90 in Uradni list RS, št. 12/91-I ter 67/93) morajo učitelji v srednjih šolah opravljati strokovni izpit, s katerim dokažejo sposobnost za samostojno opravljanje vzgojno-izobraževalnega in drugega dela. Oproščeni opravljanja tega izpita so po 3. odstavku 199. člena navedenega zakona tisti delavci, ki so opravili strokovni izpit v skladu z zakonom o vzgoji in varstvu predšolskih otrok in v skladu z zakonom o osnovni šoli. Vsebino z zakonom zahtevanega strokovnega izpita opredeljuje pravilnik o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev v vzgoji in izobraževanju (Uradni list SRS, št. 20/80). Navedeni pravilnik v 1. odstavku 25. člena določa, da medicinske sestre, ki delajo v vzgojnovarstvenih organizacijah kot vzgojiteljice, drugi zdravstveni delavci in socialni delavci opravljajo strokovni izpit po predpisih s področja zdravstva in socialnega skrbstva. V 26. členu navedeni pravilnik določa, da se šteje, da so strokovni izpit po tem pravilniku opravili delavci, ki so po dosedanjih predpisih opravili strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja, delavci, ki imajo naziv visokošolskega učitelja in delavci v izobraževalnih organizacijah, ki imajo ob uveljavitvi tega pravilnika več kot 15 let dela na področju vzgoje in izobraževanja.

Po pregledu podatkov v spisu je po mnenju sodišča tožeča stranka pravilno ugotovila, da tožnica kot učiteljica strokovno-teoretičnih predmetov in družboslovja v srednji šoli ni opravila z zakonom predpisanega strokovnega izpita. Tožnica ni mogla biti oproščena opravljanja strokovnega izpita niti po zakonu niti po že navedenem pravilniku.

Tožnica je kot medicinska sestra v letu 1955 opravila strokovni izpit v naziv zdravniški pomočnik, kasneje leta 1957 je po šolanju v Zagrebu pridobila naziv "stručna nastavnica in glavna sestra u socialnoj i zdravstvenoj službi". V letu 1977 je tožnica pridobila visoko strokovno izobrazbo in pridobila naziv diplomirana sociologinja kadrovsko-organizacijske usmeritve. Tožnica je v šolstvu zaposlena 20 let, vendar ni opravila strokovnega izpita za področje vzgoje in izobraževanja. Po 26. členu pravilnika o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja bi bila oproščena opravljanja tega izpita le v primeru, če bi do leta 1980 vsaj 15 let opravljala delo v vzgoji in izobraževanju. Po 25. členu istega pravilnika pa bi strokovni izpit, ki ga je opravila tožnica, zadoščal v primeru, če bi tožnica kot medicinska sestra opravljala dela vzgojiteljice v vzgojno-varstveni organizaciji ali bila na delovnem mestu zdravstvenega oziroma socialnega delavca, ker zadošča tudi strokovni izpit po predpisih zdravstva in socialnega skrbstva.

Po povedanem je po mnenju sodišča tožničin ugovor, da bi ji moral biti strokovni izpit na podlagi dosedanjih predpisov priznan, neutemeljen. Sodišče soglaša z oceno tožene stranke, da je strokovni izpit tožnice s področja zdravstva neustrezen in v neskladju z zahtevanim strokovnim izpitom, ki velja za pedagoške delavce s področja vzgoje in izobraževanja kot pogoj za pridobitev naziva.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka v upravnem postopku ugotovila vse dejanske okoliščine, ki so bile pomembne v konkretni zadevi in na tej podlagi pravilno ugotovila, da tožnica nima opravljenega strokovnega izpita in da s tem ne izpolnjuje vseh predpisanih splošnih pogojev za napredovanje v naziv.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena. Sodišče je tožbo zavrnilo po 2. odstavku 42. člena ZUS, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).