VSRS Sodba II Ips 300/2005

Revizija se zavrne.

Tožnica mora povrniti četrto toženi stranki stroške odgovora na revizijo v višini 506,51 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožencev zahtevala odstranitev dveh navpičnih napisov z besedilom "Institut francais" s pročelja hiše ter kipa z oprsjem Charlesa Nodiera z notranje stene dvorišča nasproti glavnega vhoda iste hiše, katere solastnica do 1/2 je tožnica. Upoštevaje tožničin polovični solastninski delež na hiši in dejstvo, da ni soglašala z namestitvijo spornih dveh napisov na fasadi in kipa v atriju, je šlo po oceni sodišča za protipraven poseg v tožničino lastninsko pravico, vendar pa tožnica kljub temu ni upravičena zahtevati odstranitve spornih dveh napisov in kipa, ker le-ti ne predstavljajo dejanske ovire za izvrševanje tožničine lastninske pravice.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, da je tožnica sicer dokazala obstoj posega v njeno lastninsko pravico, ni pa dokazala, da so dejanja neutemeljena, to pomeni, objektivno nedovoljena in take narave, da jih lastnik ni dolžan trpeti.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da dejanja toženih strank predstavljajo posel, ki presega okvir rednega upravljanja in za izvršitev katerega je potrebno soglasje vseh solastnikov. Ker tožnica potrebnega soglasja ni podala, je prva tožbena podlaga (četrti odstavek 15. člena ZTLR) sama zadostna za uspeh glede restitucije. Prav tako pa je restitucija tudi posledica kršitve prvega odstavka 31. člena Stanovanjskega zakona. Po mnenju revidentke dopis Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine (Zavod) ne opraviči posegov tožencev, poleg vsega pa revidentki v postopku pred Zavodom sploh ni bila dana možnost sodelovanja. Revidentka kot glavno zmoto v presoji sodišča izpostavlja zaključke glede narave vznemirjanja lastninske pravice. Meni, da vznemirjanje ni le fizično oviranje izvrševanja lastninske pravice, temveč tudi tisto vznemirjanje, ki ga tožnica čuti. Predlaga, da revizijsko sodišče s sodbo reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj to sodišče v celoti razveljavi izpodbijano sodbo in sodbo prvostopenjskega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotnim strankam in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Na revizijo je odgovorila četrta tožena stranka, ki je predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Kot sta sodišči prve in druge stopnje pravilno povzeli, sme v skladu s prvim odstavkom 42. člena v času vznemirjanja še veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 6/80 do 36/90, v nadaljevanju ZTLR) lastnik, enako pa po določbah 43. člena istega zakona tudi solastnik, s tožbo zahtevati, da vznemirjanje preneha, kadar ga kdo tretji neutemeljeno vznemirja in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Ravnanja, ki pomenijo neutemeljeno vznemirjanje, v določbi 42. člena ZTLR niso našteta ali sicer opisno opredeljena.

Lastninsko pravico tvorijo upravičenja do posesti, uporabe in uživanja ter do razpolaganja s stvarjo, kar predstavlja tako imenovani pozitivni vidik lastninske pravice, medtem ko negativni vidik pomeni, da lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice. Lastninska pravica ni neomejena, pravne omejitve lastnine pa ne smejo nesorazmerno kršiti svobode lastninske ureditve. Pravica do zasebne lastnine je temeljna človekova pravica, klasična liberalna pravica, vendar pod zakonsko določenimi pogoji omejena tudi z njeno ekonomsko, socialno in ekološko funkcijo.

Revizijsko sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča druge stopnje, da za uspeh z negatorno tožbo ne zadostuje ob izkazani lastninski pravici obstoj slehernega posega v to pravico; ta mora biti tak, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih glede na okoliščine konkretnega primera.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, skladnih s tožničinimi lastnimi trditvami in njeno izpovedbo, izhaja, da tožnice sporna dva napisa in kip v ničemer ne ovirata v izvrševanju njene (so)lastninske pravice. Po njenih lastnih trditvah jo sporna napisa in kip motita zgolj zato, ker gre za slovensko stavbo, napisa pa sta v francoskem jeziku, kip pa upodablja francoskega državljana. Revizijsko sodišče se strinja, da je dopustiti možnost, da je za tožnico kot zavedno Slovenko bistvena prav ta okoliščina in v nadaljevanju argumentira, zakaj ta okoliščina v konkretnem primeru ni upoštevna. Kot prvo se ob pregledu slovenske literature in drugih medijev izkaže, da je Charles Nodier dokumentirana in za slovenski narod pozitivna osebnost. Iz Enciklopedije Slovenije(1) izhaja, da je bil književnik in urednik, ki je leta 1813 v Ljubljani prevzel delo bibliotekarja, da je z naklonjenostjo obravnaval slovenske podložnike, ki so se upirali fevdalnim dajatvam, da je bil v dobrih odnosih z Žigom Zoisom in Valentinom Vodnikom in da se je po odhodu iz Ljubljane v priložnostnem članku le-te tudi spominjal. Spletna enciklopedija - Wikipedia Charlesa Nodiera označi kot izobraženca, literata, ki je v letu 1811 v Ljubljani opravljal funkcijo urednika časopisa "Illyrian Telegraph", ki je izhajal tako v francoskem, italijanskem in nemškem kot tudi slovenskem jeziku. To pomeni, da je osebnost Charlesa Nodiera v slovenski zgodovini zaznamovana pozitivno in se vsled tega trditve tožnice, da je njegov kip "moteč" na stavbi, ki je slovenski kulturni spomenik, izkažejo za neutemeljene. Kot drug argument za neutemeljenost tožbenega zahtevka pa je poudariti, da se predmetna hiša nahaja v samem centru Ljubljane. Za glavno mesto vsake države je značilna večja prisotnost tujih predstavništev, pravnih in fizičnih oseb. Tudi sicer je za vsako mesto krajevno običajno, da se na stavbah pojavlja vrsta napisov, znakov in podob, ki oglašujejo različne storitve, dejavnosti ali stvari. Mestno življenje predstavlja urbano okolje, kjer prihaja do pogostejših in intenzivnejših odnosov med ljudmi in kjer se v skladu s kriterijem "krajevno običajnega" zahteva tudi višja meja standarda sprejemljivosti poseganja drugega v lastninsko pravico posameznika. Mnenje Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki je z vidika varovanje kulturne in zgodovinske dediščine Ljubljane še strožje, prav tako potrdi, da sporni napisi in kip sodijo v sfero krajevno običajnega. Ker se tako izkaže, da v danih okoliščinah ne gre za obče upoštevno vznemirjanje, interesu tožnice ni moč podeliti stvarnopravnega varstva, predvidenega z določbo 42. člena ZTLR.

Ker uveljavljani revizijski razlogi, ki bi bili upoštevni kot taki, niso podani in ker enako velja tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. O stroških revizijskega odgovora pa je revizijsko sodišče odločilo na podlagi stroškovnika na l. št. 98, določb prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP ter določb odvetniške in taksne tarife.

-----.-----

Op. št. (1): Ljubljana: Mladinska knjiga 1987-2002, 7. zvezek, str. 414.