VSRS Sodba U 905/92-10

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi carinarnice, s katero je bilo tožniku kot garantu naloženo plačilo uvoznih dajatev za blago, prijavljeno s prijavo za uvoz in tranzit blaga z dne 25.6.1991, ki ni bilo predano prevzemni carinarnici, v skupnem znesku 587.600,00 SIT. Ugotovila je, da je pritožba neutemeljena. Tožnik se je z garancijsko izjavo na podlagi 1. odstavka 200. člena carinskega zakona zavezal, da bo plačal vse carinske in druge dajatve za blago, napoteno prevzemni carinarnici z navedeno prijavo, če blago ne bo predano prevzemni carinarnici oziroma, če ne bo izvoženo. Blago ni bilo predano prevzemni carinarnici do 1.7.1991, to je do roka, ki je bil določen v prijavi za uvoz in tranzit blaga. V pritožbenem postopku predloženi tožnikov dokaz, dopis ACY Marine, Split, po mnenju tožene stranke ne izkazuje, da je bilo blago predano carinskim organom, ampak le, da je bilo prepeljano v Marino Split, ne da bi bil izveden postopek pri carinskih organih, zato se šteje, da je bilo blago dano v prost promet, preden so bile zanj plačane carine in druge uvozne dajatve in s tem je bila dana podlaga za uvedbo postopka carinjenja po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 249. člena carinskega zakona.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo blago pravilno predano, kar dokazuje z dopisom ACY Marine Split, iz katerega je razvidno, da je bila jahta dne 27.6.1991 prijavljena v Splitu, izplula pa je dne 29.6.1991. Vse skupaj se je dogajalo prav v dneh vojne v Republiki Sloveniji in je zaradi tega zadeva še nekoliko bolj zapletena. Takrat je še obstajala SFRJ. Trditev v izpodbijani odločbi, da blago ni bilo predano prevzemni carinarnici, ker naj bi tam prevzem ne bil evidentiran, ne drži in zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po garancijski izjavi, ki jo je dal tožnik carinski izpostavi dne 25.6.1991, se je tožnik obvezal, da bo blago, prijavljeno za uvoz po prijavnici za uvoz in tranzit z dne 25.6.1991, to je motorno jahto tip EC 4, predal na uvozno carinjenje oziroma izvozil iz SFRJ, v nasprotnem primeru pa poravnal vse carinske in druge dajatve, s katerimi je obremenjeno blago. Iz navedene prijave izhaja, da bi moralo biti uvozno blago prijavljeno Carinarnici Split do 1.7.1991. Po presoji sodišča je pravilna ugotovitev tožene stranke, da uvozno blago do tega roka ni bilo prijavljeno prevzemni Carinarnici Split. Tožbena trditev, da dopis ACY Marine Split z dne 30.11.1991 dokazuje nasprotno, ni sprejemljiva. Iz tega dopisa izhaja zgolj to, da je jahta vplula v Marino Split dne 27.6.1991 in izplula dne 29.6.1991. Takšnega dopisa ni mogoče šteti za dokaz, da je bila jahta prijavljena prevzemni Carinarnici Split, pač pa bi bilo mogoče iz njega preje sklepati na nasprotno, to je, da je bila jahta dana v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek in so bile plačane carina ter druge uvozne davščine.

Tožbenim navedbam tudi ni mogoče slediti v delu, ki se sklicuje na stanje ob agresiji na Republiko Slovenijo. Splošno znano je, da so se dejanja agresije začela v zgodnjih jutranjih urah dne 27.6.1991, takrat pa je bilo uvozno blago, to je jahta, očitno že zunaj območja vojaških operacij, saj je po podatkih spisa istega dne, to je 27.6.1991, vplula v Marino Split. Ob takšnem dejanskem stanju pa se toženec ne more izogniti obveznosti plačila carine in drugih uvoznih dajatev, ki izhaja iz njegove garancijske izjave, zato s tožbo ni mogel uspeti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.