VSRS Sodba U 1104/92-7

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 19.10.1992 odpravi.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici odpravila odločbo Uprave za družbene prihodke z dne 18.7.1991, s katero so bile tožniku odmerjene družbene obveznosti iz gospodarske dejavnosti za leto 1990 brez pregleda poslovnih knjig v skupnem znesku 290.064,00 takratnih din in od tega davka v znesku 17.048,20 takratnih din. V obrazložitvi ugotavlja, da je organ prve stopnje priznal tožniku znižanje davčne osnove in olajšave na podlagi njegovega uveljavljanja v davčni napovedi, ne da bi preveril, ali so poslovne knjige vodene v skladu s predpisi, kar je po 88. členu zakona o davkih občanov pogoj za znižanje davčne osnove. Ob pregledu tožnikovih poslovnih knjig dne 11.11.1991, je bilo ugotovljeno, da tožnik ni vodil poslovnih knjig na način in po načelih pravilnika o vodenju poslovnih knjig, ker ni opravil inventurnega popisa zalog kurilnega olja. S tem, ko prvostopni organ pred izdajo odločbe ni preveril, ali je izpolnjen navedeni pogoj za znižanje davčne osnove, je bil očitno prekršen materialni zakon in sicer zadnji odstavek 88. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in Uradni list RS, št. 48/90), zato je odprava odločbe po nadzorstveni pravici utemeljena in v skladu z določbo 102. člena zakona o dohodnini.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka svojo odločitev opira na zapisnik o pregledu poslovnih knjig z dne 11.11.1991, v katerem se tožniku očita, da ni opravil inventurnega popisa kurilnega olja na dan 31.12.1990, kar naj bi bila podlaga za ovrženje poslovnih knjig. To je edina napaka, do katere je prišlo zato, ker gostinci za kurilno olje ne vodijo skladiščne kartice, kot je to predpisano za jestvine in pijačo. Zato lahko pride do napake, da kurilno olje izpade pri inventuri. Meni, da bi mu davčni organ za vrednost kurilnega olja lahko znižal napovedane stroške za leto 1990. Ne strinja pa se s tem, da se mu zaradi majhne napake ovržejo poslovne knjige in črtajo olajšave. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da so z dokončno odločbo bile tožniku odmerjene obveznosti iz gospodarske dejavnosti za leto 1990 v skrajšanem postopku, brez pregleda poslovnih knjig. Na podlagi tožnikove zahteve v davčni napovedi je bila tožniku znižana davčna osnova za vlaganja v osnovna sredstva in priznana olajšava za začetnike in zaposlene delavce. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da se po izrecni določbi 4. odstavka 88. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in Uradni list RS, št. 48/90 - ZDO) pravica do znižanja davčne osnove prizna pod pogojem, da so poslovne knjige vodene na način, po načelih določenih s predpisom o načinu vodenja poslovnih knjig. Ker organ prve stopnje ni preveril, ali je navedeni zakonski pogoj izpolnjen, je po presoji tožene stranke bila s tem očitno kršena določba 4. odstavka 88. člena citiranega zakona, kar je razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici.

Po določbi 102. člena zakona o dohodnini (pb. Uradni list RS, št. 14/92 - ZDOH), na katero se sklicuje tožena stranka, se lahko dokončna odločba odpravi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Ni torej dovolj, da se ugotovi le kršitev materialnega zakona, ampak mora biti taka kršitev očitna. Očitna kršitev materialnega zakona se presoja glede na dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno odločbo. To pomeni, da pri odločanju po nadzorstveni pravici upravni organ sam ne ugotavlja dejanskega stanja, ne glede na to, ali je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo dokončne odločbe popolno in pravilno ugotovljeno ali ne. V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi naknadnega pregleda tožnikovih poslovnih knjig po organu prve stopnje 11.11.1991 zaključila, da tožnikove poslovne knjige niso bile vodene v skladu s pravilnikom o vodenju poslovnih knjig, zaradi česar ni izpolnjen pogoj za znižanje davčne osnove. Tožena stranka je tako sama preverjala, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Vendar očitne kršitve materialnega zakona ni mogoče izvajati na posreden način s preverjanjem dejanskega stanja, ugotovljenega v odločbi, čeprav ima nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje za posledico kršitev materialnega zakona. Očitne kršitve materialnega zakona na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v dokončni odločbi, pa tožena stranka ne ugotavlja.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča nezakonita iz razloga 3. točke 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.