VSRS Sodba U 437/92-10

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi uprave za družbene prihodke občine z dne 8.1.1992, s katero je navedeni prvostopni organ tožniku kot zavezancu odmeril davek na promet nepremičnin v znesku 29.212,00 SIT od davčne osnove v znesku 1.460.590,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 4. člena zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90). Po teh določbah je namreč davčni zavezanec za prometni davek prodajalec nepremičnine. Stvar pogodbenega dogovora prodajalca in kupca pa je, kdo bo dejansko nosil stroške plačila prometnega davka. Po mnenju tožene stranke s pogodbenim dogovorom prodajalec ne more prenesti z zakonom določene obveznosti na kupca, ima pa na podlagi sklenjenega dogovora pravico od kupca zahtevati povrnitev plačanega prometnega davka, kot je z dopisom z dne 17.2.1992 tožnika seznanil že prvostopni organ. V primeru, če se pogodbeni stranki dogovorita, da nosi stroške plačila prometnega davka kupec, ima kupec glede na določbo 3. odstavka 4. člena citiranega zakona položaj stranke v odmernem postopku. Davčni organ mora zato v takem primeru izvod odločbe vročiti tudi kupcu in mu s tem dati možnost, da lahko zavaruje svoje pravice in pravne koristi v postopku. Ni pa zaradi tega kupec davčni zavezanec, kot to zmotno meni tožnik. Ker je bila prvostopna odločba izdana v skladu z veljavnimi predpisi, tožena stranka pritožbi proti prvostopni odločbi ni mogla ugoditi in je zato pritožbo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da ne soglaša s pojasnilom prvostopnega organa in tudi ne z mnenjem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da mora prodajalec sam od kupca izterjati odmerjeni davek in da je stvar pogodbenega dogovora prodajalca in kupca, kdo bo dejansko nosil stroške plačila prometnega davka. Ne soglaša tudi z razlago tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi s 3. odstavkom 4. člena citiranega zakona. Njegov dogovor s kupcem, da kupec prevzame obveznost plačila prometnega davka, je popolnoma v skladu z citiranim zakonom pa tudi ne nasprotuje zakonu o obligacijskih razmerjih. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in odloči v skladu z zakonom, kar pomeni, da je odmerjeni davek na promet nepremičnine v skladu z dogovorom med njim kot prodajalcem in kupcem dolžan plačati kupec, saj se je kupec v trenutku podpisa kupoprodajne pogodbe tudi strinjal s to svojo obveznostjo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga sodišču, da zavrne tožbo kot neutemeljeno iz razlogov, ki so razvidni iz izpodbijane odločbe. Tožba ni utemeljena.

Po določbah 4. in 26. člena citiranega zakona o davku na promet nepremičnin je zavezanec za prometni davek prodajalec nepremičnine; v postopku za odmero prometnega davka ima položaj stranke tudi kupec, kadar pogodbeno prevzema obveznost plačila prometnega davka (1. in 3. odstavek 4. člena) ; v primerih, ko se odločbo o začasni oprostitivi plačila davka iz 1. odstavka 14. točke 4. člena zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list SRS, št. 27/72, 39/74, 11/79, 23/83 in 27/85 - ZDPN) nadomesti z odločbo o odmeri davka, se davek odmeri po določbah citiranega zakona o davku na promet nepremičnin, ki je začel veljati 1.1.1991 (3. odstavek 26. člena).

Po presoji sodišča tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno razlaga določbe 4. člena citiranega zakona o davku na promet nepremičnin, to je, da s pogodbenim dogovorom prodajalec kot zavezanec za prometni davek ne more prenesti z zakonom določene obveznosti na kupca, ima pa na podlagi sklenjenega dogovora pravico od kupca zahtevati povrnitev plačanega prometnega davka. V primeru, če se pogodbeni stranki dogovorita, da nosi stroške plačila prometnega davka kupec, ima kupec glede na citirano določbo 3. odstavka 4. člena navedenega zakona položaj stranke v odmernem postopku. Davčni organ mora zato v takem primeru izvod odločbe vročiti tudi kupcu in mu s tem dati možnost, da lahko zavaruje svoje pravice in pravne koristi v upravnem postopku. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe po presoji sodišča torej pravilno razlaga, da pa ni zaradi tega kupec davčni zavezanec, kot to zmotno meni tožnik.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis.