VSRS Sodba U 809/92-6

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Občinskega sekretariata za družbene dejavnosti občine ..., s katero je bila tožniku kot civilnemu invalidu vojne II. skupine s 100 % invalidnostjo priznana pravica do posebnih pripomočkov - kasetnega magnetofona in ure za slepe, oziroma določeno denarno povračilo za kupnino teh pripomočkov. Po stališču tožene stranke tožnik ni upravičen do teh posebnih pripomočkov, ker ne izpolnjuje pogoja iz 2. člena pravilnika o posebnih pripomočkih in napravah za civilne invalide vojne (Uradni list SRS, št. 29/87), saj pri tožniku ni ugotovljena popolna izguba vida na obeh očesih (tožniku ni priznana 100 % invalidnost I. skupine in dodatek za postrežbo in tujo pomoč I. stopnje).

V tožbi tožnik navaja, da upravičenost do posebnih pripomočkov po določbi 2. člena citiranega pravilnika ni pogojena s tem, da gre za invalida I. skupine, temveč je pogoj le, da gre pri upravičencu za popolno izgubo vida. Kaj se šteje za popolno izgubo vida v tem pravilniku ni določeno. Zato bi se smiselno lahko uporabile določbe pravilnika o natančnejših kriterijih za ugotavljanje upravičenosti do dodatka za postrežbo in tujo pomoč civilnih invalidov vojne (Uradni list SRS št, 16/88). Ta pravilnik namreč med pogoje za pridobitev pravice do tega dodatka šteje, poleg popolne izgube vida, tudi izredno zmanjšanje vida na obeh očesih. Ker on potrebuje pomoč tuje osebe, bi moral biti upravičen tudi do posebnih pripomočkov, ki bi mu lahko vsaj delno nadomestili izgubo, da ne more brati in gledati televizije in uporabljati normalne ure. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču predložila vse upravne spise s predlogom, da se tožba zavrne kot neutemeljena, iz razlogov navedenih v njeni odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Po podatkih upravnih spisov je tožniku priznan status civilnega invalida vojne II. skupine s 100 % invalidnostjo in s pravico do dodatka za postrežbo in tujo pomoč II. stopnje. Invalidnost mu je bila priznana zaradi okvare vida na obeh očesih, ki sta jo pristojni zdravniški komisiji I. in II. stopnje ocenili po točki 156 (izredno zmanjšanje vida) in po točki 159 (večji trajni defekti v vidnem polju na obeh očesih) seznama odstotkov ugotavljanja vojaške invalidnosti in z uporabo 4. člena pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti (Uradni list SFRJ, št. 17/82). Zato sodišče meni, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da pri tožniku ne gre za popolno izgubo vida na obeh očesih, ki se ocenjuje po 157. točki navedenega seznama.

Upravičenec do posebnih pripomočkov kot sta kasetni magnetofon in ura za slepe in upravičenec do denarnega povračila pri nakupu teh pripomočkov je, po določbi 2. člena pravilnika o posebnih pripomočkih in napravah za civilne invalide vojne, le oseba s popolno izgubo vida. Ker tožnikova invalidnost ni bila ocenjena kot popolna izguba vida na obeh očesih, tožnik ni upravičenec do posebnih pripomočkov po tem pravilniku. Sodišče je tudi mnenja, da se v konkretni upravni zadevi določbe pravilnika o natančnejših kriterijih za ugotavljanje upravičenosti do dodatka za postrežbo in tujo pomoč civilnih invalidov vojne ne morejo smiselno uporabiti, kot to predlaga tožnik. Ta pravilnik namreč ureja povsem drugo materijo - dodatek za postrežbo in tujo pomoč I. in II. stopnje, do katerega so upravičeni civilni invalidi vojne I. in II. skupine.

Iz navedenih razlogov je, po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke zakonita in zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Svojo odločitev je sodišče oprlo na določbo 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Navedeni zakon, kot tudi citirani zvezni pravilnik iz leta 1982, je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).