VSRS Sodba U 462/92

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške carinske uprave Republike Slovenije.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku odpravila odločbo carinarnice z dne 27.1.1992 in sama odločila o stvari tako, da je tožeči stranki naložila, da za blago, uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 23.10.1991 doplača razliko temeljnega prometnega davka v znesku 247.019 SIT na račun carinarnice v osmih dneh od izvršljivosti odločbe, sicer bo carinarnica zaračunala zakonite zamudne obresti. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je carinarnica kot prvostopni organ napačno uporabila določbo 1. odstavka 270. člena carinskega zakona, ki omogoča naknadno plačilo carine in drugih uvoznih dajatev, ne pa tudi temeljnega prometnega davka. Meni, da je podlaga za odločitev o doplačilu temeljnega prometnega davka 55. člen zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Ur.l. SFRJ, št. 4/91), po katerem je mogoče pravnomočno odločbo o določitvi davčne obveznosti za davčne zavezance, ki niso pravne osebe, spremeniti tudi po uradni dolžnosti v petih letih od dneva, ko je postala odločba pravnomočna, če se ugotovi, da so bili predpisi napačno uporabljeni v škodo ali korist davčnega zavezanca, ali če se ugotovijo računske napake. Navaja, da se po znižani stopnji 3% (tarifna številka 8 tarife temeljnega prometnega davka) plača temeljni prometni davek le od opreme, ki jo davčni zavezanci kupujejo pod pogoji iz 7. člena navedenega zakona, med katerimi je v 2. točki 1. odstavka naveden tudi pogoj, da gre za prodajo na podlagi pisne naročilnice kupca ob obvezni izdaji fakture in ob brezgotovinskem plačilu (z virmanom z žiro račun kupca na žiro račun prodajalca). Če pogojev iz 7. člena navedenega zakona ne izpolnjujejo, se plača temeljni prometni davek po stopnjah iz ustreznih tarifnih številk. Ker tožnica pri carinjenju dokazila o brezgotovinskem plačilu ni predložila in torej ni izpolnjevala vseh pogojev za plačilo davka po stopnji 3%, ampak bi ji moral biti temeljni prometni davek obračunan po stopnji 20%, zato je doplačilo temeljnega prometnega davka utemeljeno.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe zakona in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je zaradi nejasnih predpisov v času osamosvajanja Slovenije pri uvozu upoštevala navodila F. Koširja iz knjige "Podjetniški vodič po predpisih". Ker deviz, ki jih je imela na bančni knjižici ni mogla uporabiti, je morala devize kupiti na prostem trgu in tako izvršiti plačilo v tujini kupljenega osnovnega sredstva. Navaja še, da je republiški zakon o prometnem davku ukinil pogoj plačila z žiro računa kupca na žiro račun prodajalca. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Tožena stranka je pri svoji odločitvi očitno prezrla določbo 82. člena zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 - ZPD), po kateri se glede kontrolnega postopka, pravnih sredstev in obnove postopka do uveljavitve predpisov o davčnem postopku uporabljajo določbe carinskih predpisov, če gre za določitev davčne obveznosti in plačilo prometnega davka po odločbi carinskega organa. Citirani zakon o prometnem davku je začel veljati dne 26.1.1992. S tem dnem je po določbi 1. točke 89. člena citiranega zakona prenehal veljati zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev. Tožena stranka je zato napačno ugotovila, da prvostopni organ ne bi smel svoje odločbe opreti na postopkovno določbo carinskega zakona. Za spremembo pravnomočne odločbe o 3% obdavčitvi za pa v 55. členu zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev tudi ni imela podlage, ker ta zakon ob izdaji odločbe ni več veljal. Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Pri ponovni obravnavi pritožbe bo morala tožena stranka upoštevati, da se določbe zveznih predpisov uporabljajo v Republiki Sloveniji smiselno na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I), kar v tem primeru pomeni tudi presojo o smiselni uporabi 2. točke 1. odstavka 7. člena zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev, če je v veljavnem zakonu o prometnem davku podlaga, da se višina prometnega davka ugotavlja po navedenem zveznem predpisu. Smisel pogoja o negotovinskem plačilu je v tem, da se zagotovi ustrezna kontrola, kar se pri uvozu opreme in dokazovanju brezgotovinskega plačila predvsem upošteva pri smiselni uporabi navedene določbe.

Določbe navedenih zveznih predpisov je sodišče uporabilo smiselno kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona.