VSRS Sodba in sklep X Ips 477/2006

1. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodijo pod opr. št. X Ips 477/2006, X Ips 478/2006, X Ips 479/2006 in X Ips 480/2006, se združijo v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 477/2006. 2. Revizije se zavrnejo.

Z izpodbijanimi sodbami je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbe tožeče stranke proti odločbam tožene stranke, s katerimi je tožena stranka zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper odločbe Carinarnice M. Z navedenimi odločbami je prvostopenjski carinski organ tožeči stranki obračunal carino in druge uvozne dajatve za blago, uvoženo po posameznih carinskih deklaracijah, zaradi neizpolnjevanja pogojev za brezcarinski uvoz blaga v skladu z določbami 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993 (Uredba 1993; Uradni list RS, št. 15/93) oziroma enakimi določbami Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uredba 1994; Uradni list RS, št. 67/93).

V obrazložitvi izpodbijanih sodb sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavanih zadevah za dokončanje postopkov uvoza blaga zaradi proizvodnje za njegov izvoz in obračun carinskih dolgov, zaradi neizpolnitve vrednostnega pogoja pri izvozu blaga na podlagi 5. člena Uredbe (1993) oziroma Uredbe (1994) v zvezi z 50. členom Carinskega zakona (CZ 1976; Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/89, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89). Prvostopenjski carinski organ je ob naknadnih kontrolah dokumentacije ugotovil, da uvoženo blago ni bilo izvoženo v predpisani vrednosti. Carinski dolg je zato nastal na dan, ko je potekel enoletni rok za izvoz, to je 9. 11. 1994, 25. 10. 1994, 18. 1. 1995 oziroma 15. 12. 1994. V obravnavanih zadevah ne gre za naknadno kontrolo carinske deklaracije po 274. členu CZ (1976), ampak za carinjenje blaga na podlagi vložene deklaracije. Tožeča stranka je z vpisom v polje št. 8 UCD, kamor se vpisuje carinski zavezanec, prevzela tveganje za plačilo carine, zato pisna izjava uporabnika blaga, s katero je prevzel obveznost izvoza predelanega blaga, ne izključuje njene obveze, da bo kot carinski zavezanec plačala uvozne dajatve, če uporabnik svoje obveznosti ne bo izpolnil. Pravica do izterjave carine glede na določbo 56. člena CZ (1976) ni zastarala, saj 5 letni zastaralni rok še ni potekel. Določbe 272. člena CZ (1976) o poznejšem zaračunavanju carine se ne nanašajo na končni obračun carinskih dajatev po 50. členu CZ (1976). Zapisnik o naknadni kontroli je bil sestavljen skladno z določbami 77. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86; v nadaljevanju: ZUP 1986). Ni utemeljen ugovor tožeče stranke v zvezi z dokazno vrednostjo zapisnikov, saj okoliščina, da sta zapisnike (s katerimi so bila ugotovljena vsa relevantna dejstva glede realiziranega izvoza) podpisala tako inšpektorica kot tudi vodja referata za kontrolne zadeve, ne more biti razlog za njihovo nezakonitost, saj gre za pooblaščene uradne osebe s pooblastili za odločanje v upravnih postopkih. Tožena stranka je pravilno obračunala carinske dajatve na podlagi predpisov, ki so veljali na dan, ko je potekel enoletni rok za izvoz, ker blago ni bilo izvoženo v tujino v vrednosti iz 5. člena Uredbe (1993) oziroma Uredbe (1994).

Tožeča stranka je zoper izpodbijane sodbe vložila pritožbe, sedaj revizije, iz vseh razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Zatrjuje kršitve ustavnih pravic po 22. in 25. členu Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06). Predlaga, da vrhovno sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbam ugodi, izpodbijane sodbe razveljavi in zadeve vrne v ponovni postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker zapisnikov o glavni obravnavi niso podpisali udeleženci postopka, ker je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge tožeče stranke, katerih izvedba je bila predlagana že v upravnem postopku. Tudi sodbe je izdalo na tajni seji, čeprav je istega dne opravilo glavno obravnavo. V dokaznem sklepu se ni izreklo o dokaznih predlogih strank. Dodaja, da iz zapisnikov o glavni obravnavi izhaja, da je namesto predsednika senata bistveno vsebino spisa povedal sodnik poročevalec. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi načelo zakonitosti, ker je izpodbijane odločbe utemeljilo na podzakonskih aktih, in sicer na 5. členu Uredbe (1993) oziroma Uredbe (1994) in 1. točki 3. odstavka 156. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95 in 33/96). Uredba (1993) oziroma Uredba (1994) ne omogoča naknadne kontrole in sestave zapisnika, zato je sodišče z njeno uporabo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, in sicer 14. točko 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 36/04, 69/05 in 90/05). Sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo, ko je na podlagi 56. člena CZ (1976) upoštevalo splošni zastaralni rok petih let. Glede na določilo 274. člena v zvezi z 272. členom CZ (1976) bi moralo upoštevati, da je poznejši obračun carine mogoč v dveh letih po nastanku carinskega dolga. V odločbah carinskega organa sploh ni ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le-to oprto. Tudi izrek teh odločb ni popoln, ker ne vsebuje ugotovitvenega dela. Nepravilno je sestavljen zapisnik o naknadni kontroli blaga, pravna podlaga za sestavo zapisnika v njem ni navedena. V zapisniku ni ugotovljeno nobeno dejstvo, niti ni obrazložen, s čimer je bilo tožeči stranki onemogočeno pravno sredstvo. Carinarnica je opravila oglede blaga brez ustne obravnave, četudi bi jo bilo treba po 1. odstavku 158. člena ZUP (1986) opraviti. Stranka ni bila navzoča pri ogledu in zapisnika ni podpisala, zaradi česar zapisnik ni sestavljen v skladu z določilom 77. člena ZUP (1986). Dodaja tudi, da fizična oseba, ki je izpolnila posamezne deklaracije za tožečo stranko, ni imela ustreznega pooblastila. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča, opr. št. U 113/95 z dne 25. 3. 1998. Prav tako pooblastilo uradne osebe prvostopenjskega carinskega organa, ki je sprejela UCD, izhaja iz neobjavljenega internega akta (Pravilnika o notranji organizaciji in sistematizaciji delovnih mest), v skladu z 68. členom Zakona o upravi (ZUpr; Uradni list RS, št. 67/94) pa lahko v upravnih stvareh odloča samo uradna oseba, ki je v skladu z zakonom pooblaščena za opravljanje teh zadev.

Tožena stranka na pritožbe – sedaj revizije – ni odgovorila.

K 1. točki izreka:

Glede na to, da gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj se v vseh primerih izpodbijajo sodbe, izdane na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, ter glede na to, da sta stranki spora v vseh primerih isti, bi lahko te postopke v skladu s 1. odstavkom 42. člena ZUS-1 združilo v skupno obravnavanje in odločanje že sodišče prve stopnje. Ker torej obravnavane zadeve izpolnjujejo pogoje za združevanje in ker vrhovno sodišče ocenjuje, da ni utemeljenih razlogov zoper združevanje postopkov na revizijski stopnji, je – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1) – smiselno uporabilo določbo 42. člena ZUS-1 in obravnavane postopke združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

K 2. točki izreka:

Revizije niso utemeljene.

S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo, se v obravnavanih primerih vložene pritožbe obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije po ZUS-1, prvostopenjske sodbe pa so postale pravnomočne dne 1. 1. 2007.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 – za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Vsebina obravnavanih zadev se nanaša na brezcarinski uvoz blaga pod pogoji iz Uredbe (1993) oziroma Uredbe (1994), ki predstavljajo izvedbene predpise iz 3. odstavka 50. člena CZ (1976) – oziroma 3. odstavka 53. člena v prečiščenem besedilu CZ (1976) (CZ 1990; Uradni list SFRJ, št. 34/90) – kjer je določeno, da se natančnejši način uveljavljanja pravice do brezcarinskega uvoza uredi s podzakonskim aktom. Navedeni uredbi sta v 5. členu omogočali brezcarinski uvoz blaga pod pogojem, da se je to blago v celoti porabilo v proizvodnji blaga za izvoz, da se je najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozilo v tujino in da je bila vrednost izvoženega blaga najmanj za 30% večja od vrednosti uvoženega blaga. Kot izhaja iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred upravnimi organi in sodiščem prve stopnje, blago ni bilo izvoženo v zadostni količini v enoletnem roku od uvoza. To pomeni, da je za uvoženo blago carinski dolg nastal ob poteku rokov, predpisanih v 53. členu CZ (1990) (oziroma 50. členu CZ 1976), torej dne 9. 11. 1994, 18. 1. 1995, 25. 10. 1994 oziroma 15. 12. 1994, kot je določeno v 9. točki 1. odstavka 19. člena CZ (1990) (oziroma 19. člena CZ 1976). Tudi po ustaljeni upravno sodni praksi (glej npr. sodbe vrhovnega sodišča I Up 301/2000, I Up 472/2000, I Up 523/2000, I Up 562/2000, I Up 751/2000, I Up 851/2000) pri tem ni šlo za poznejše obračunavanje carinskih dajatev, temveč za obračun zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki so nastale ob navedenih datumih. Glede na čas nastanka carinske obveznosti pa v obravnavanih primerih tudi ni prišlo do zastaranja izterjave carinskih obveznosti. Po 1. odstavku 59. člena CZ (1990) (oziroma 56. členu CZ 1976) pravica do izterjave carine namreč zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine, pravica do izterjave carine pa v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Za zastaranje pravice do izterjave carine je torej določen relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok. Relativno zastaranje je bilo pretrgano z izdajo prvostopenjskih odločb, ki pa so po podatkih iz upravnih spisov postale izvršljive pred potekom absolutnega zastaranja. Prvostopenjski carinski organ je tožeči stranki tudi obračunal carino in druge uvozne dajatve za predmetno blago v času, ko je sicer veljal že novi Carinski zakon (CZ 1995; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99), a je pri tem pravilno uporabil določbe CZ (1990) (oziroma CZ 1976) ter Uredbe (1993) oziroma Uredbe (1994), saj je 182. člen CZ (1995) določal, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1.1.1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom.

Iz razlogov, ki so bili pojasnjeni do sedaj, niso utemeljene navedbe tožeče stranke, da bi bilo treba v obravnavanih zadevah obračun carine izvesti po določbah o naknadnem obračunu carine po 154. členu novega CZ (1995) (in v rokih, določenih za tak obračun). Ravno tako se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na določbe o poznejšem obračunavanju carine in drugih uvoznih davščin iz 258. člena CZ (1990) (oziroma 272. členu CZ 1976) in na roke, določene za tak obračun. Neutemeljen je tudi očitek, da bi bilo treba za obračun carine postopke obnoviti po določbah ZUP (1986) (ker naj bi carinska deklaracija predstavljala dokončen upravni akt), saj so imeli upravni organi za obračun carini izrecno podlago v navedenih določbah CZ (1990) oziroma CZ (1976).

Ugovorov, ki so po naravi bodisi ugovori zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, oziroma ugovorov, s katerimi se uveljavljajo kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta, vrhovno sodišče, kot je že bilo pojasnjeno, v reviziji ne obravnava (1. odstavek 85. člena v zvezi s 1. odstavkom 75. člena ter 2. odstavek 85. člena ZUS-1). Zato niso relevantne navedbe tožeče stranke o tem, da Uredba (1993) oziroma Uredba (1994) ne omogoča možnosti kontrole in sestave zapisnika o naknadni kontroli blaga, da v zapisniku ni bila navedena pravna podlaga za sestavo zapisnika, da zapisnik ni bil obrazložen, da je carinarnica opravila ogled blaga brez sklica ustne obravnave, da stranka ni bila navzoča pri ogledu in ni podpisala zapisnika o ogledu. Ravno tako niso relevantne navedbe, da fizična oseba tožeče stranke ni imela pooblastila za izpolnitev deklaracije, niti navedbe o tem, da uradna oseba prvostopenjskega carinskega organa ni imela pooblastila za sprejem deklaracije.

Neutemeljene so navedbe tožeče stranke glede izreka odločbe prve stopnje. Po določbi 208. člena ZUP (1986) (ki je veljal v času izdaje prvostopenjske odločbe) mora biti izrek odločbe kratek in določen. V izreku se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Tudi po mnenju revizijskega sodišča ima izrek odločbe prve stopnje vse navedene elemente, saj so določeni carinski zavezanec, višina obveznosti ter rok plačila, prav tako je izrek dovolj določen. Zmotno pa tožeča stranka meni, da bi moral izrek vsebovati tudi posebni ugotovitveni del, v katerem bi bile povzete bistvene dejanske ugotovitve. Ugotovitev dejanskega stanja ni stvar izreka odločbe, saj se v skladu z 209. členom ZUP (1986) ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katerega je le-to oprto, navedejo v obrazložitvi odločbe.

Ugovor tožeče stranke v zvezi s kršitvijo načela kontradiktornosti, ker zapisnikov o glavni obravnavi niso podpisali udeleženci postopka in ker iz zapisnikov o glavni obravnavi izhaja, da je namesto predsednika senata bistveno vsebina spisa povedal sodnik poročevalec, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 75. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 (oziroma 2. odstavka 72. člena ZUS), saj navedena kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse njene dokazne predloge in da se v dokaznem sklepu o njih ni izreklo. Sodišče prve stopnje je pri izvajanju dokazov presodilo vsa ključna dejstva in ostalih dokazov niti ni bilo dolžno izvajati glede na 2. odstavek 51. člena ZUS oziroma ZUS-1, ki določa, da sodišče na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in koliko je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Tudi ni utemeljen ugovor, da izpodbijana sodba ni obrazložena, saj je po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje, ob zakoniti uporabili določbe 2. odstavka 67. člena ZUS, odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožeče stranke ter se do njih v zadostni meri opredelilo.

Revizijsko sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustave. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb ustave. Pri presoji zatrjevanih kršitev je revizijsko sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

Drugi ugovori so po presoji revizijskega sodišča pavšalni oziroma pravno nepomembni, zato se do njih ni opredeljevalo.

Predlog tožeče stranke, da revizijsko sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.