VSRS Sklep I Up 752/2007

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je zahtevala izdajo sklepa, po katerem se učinkovanje in izvedba odločbe tožene stranke z dne 8.11.2007 o izbiri koncesionarja A. d.o.o., za območje Mestne Občine ... odloži tako, da tožena stranka in izbrani koncesionar ne skleneta koncesijske pogodbe do pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu in do pravnomočnih odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. X Ips 437/2007 in III Ips 96/2007. Zahtevo je vložila v zvezi z upravnim sporom, v katerem zahteva priznanje položaja stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe in tudi odpravo odločbe.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je ob upoštevanju načela sorazmernosti presodilo, da bi predlagana začasna odredba povzročila nasprotni stranki težje posledice, kot bi nastali tožeči stranki. Tožeča stranka se ne more sklicevati na reviziji, saj so sodbe pravnomočne. Zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe zato niso izpolnjeni.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da izda zahtevano začasno odredbo, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Sodišče tožeči stranki ni vročilo odgovora na tožbo, ki ga je vložila stranka z interesom (izbrani koncesionar), zato je bila kršena Ustava v členih 22 in 25 (enako varstvo pravic in učinkovito pravno sredstvo). Navedbe v odgovoru na tožbo so neresnične. Z izdajo zahtevane začasne odredbe se položaj stranke z interesom ne bo v ničemer spremenil. Upoštevati je treba prehodne določbe Zakona o varstvu okolja. Stranka z interesom ima sklenjene koncesijske pogodbe v petih gorenjskih občinah. Tehtanje sorazmernosti je bilo očitno nelogično in napačno.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi v upravnem sporu je možno zahtevati in izdati začasno odredbo. Namenjena je začasnemu varstvu tožeče stranke. V postopku izdaje začasne odredbe sodišče presoja pogoje za njeno izdajo. Če ti niso izpolnjeni, sodišče zahtevo zavrne.

Glede na vsebino zahtevane začasne odredbe je tožeča stranka v konkretnem primeru zahtevala začasno odredbo po določbi 3. odstavka 32. člena Zakona upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). Ta določa, da lahko tožnik iz razlogov iz 2. odstavka istega člena zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravdnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Drugi odstavek istega člena pa določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Samo, če so navedeni pogoji izpolnjeni sodišče začasno uredi stanje.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe test sorazmernosti nastanka težko popravljive škode tožeči stranki do prizadetosti koristi nasprotne stranke (izbranega koncesionarja A. d.o.o.,). Tehtalo je, za katero stranko bo nastala večja škoda, če se učinkovanje in izvedba odločbe o izbiri koncesionarja odloži tako, da Vlada Republike Slovenije in izbrani koncesionar ne skleneta koncesijske pogodbe do pravnomočnosti odločbe v tem upravnem sporu in do pravnomočnosti odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. X Ips 437/2007 in III Ips 96/2007. Tehtalo je med večjo oziroma manjšo škodljivo posledico za eno in drugo stranko.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi zahtevana začasna odredba povzročila nasprotni stranki težje posledice, kot bi nastale tožeči stranki. Nasprotna stranka kljub pravnomočni sodbi, s katero je bilo ugotovljeno, da razpolaga s pogoji za sklenitev prve koncesije in ji je koncesija podeljena, dejavnosti na navedeni pravni in dejanski podlagi ne more opravljati. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča obstaja verjetnost, da bi bilo s preprečitvijo sklenitve koncesijske pogodbe ogroženo njeno nadaljnje poslovanje in bi obstajala nevarnost, da bi morala s poslovanjem celo prenehati. S temi bi ji tudi po presoji sodišča nastala škoda, ki bi jo bilo težko povrniti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da ni nevarnosti, da bi nasprotni strani nastala kakršnakoli škoda. Eno je namreč opravljanje dejavnosti po prehodnih določbah Zakona o varstvu okolja, nekaj drugega pa je koncesija, ki jo je podelila Vlada Republike Slovenije. Začasna odredba ne more in ne sme vzdrževati oziroma podaljševati takšnega stanja, ko je zaradi ravnanja tožeče stranke stranka z interesom v popolni poslovni negotovosti že dlje časa. Po drugi strani pa so bili vsi dosedanji spori v zvezi s koncesijo že pravnomočno rešeni, kar pomeni, da je zatrjevana „pravica“ tožeče stranke v primerjavi z enako „pravico“ stranke z interesom manj verjetna. Test sorazmernosti je bil zato pravilno opravljen. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe niso bili izpolnjeni.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da zaradi nujnosti zadeve – ko gre za izdajo začasne odredbe ZUS-1 za odločitev predpisuje relativno kratek rok – zakaj odgovora na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložila stranka z interesom, ni vročilo tožeči stranki. To bi po nepotrebnem podaljšalo čas, potreben za odločitev. Same navedbe odgovora na tožbo in na zahtevo za izdajo začasne odredbe tudi sicer niso bile odločilnega pomena pri odločitvi sodišča prve stopnje. Zato ni podlage za pritožbeni ugovor o kršitvi enakega varstva pravic in do učinkovitega pravnega sredstva.

Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje (do stopnje verjetnosti) je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato v skladu z določbo 1. odstavka 25. člena ZUS-1, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 165. člena Zakona o pravnem postopku, ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka, ki jih je zahtevala v pritožbi.