VSRS Sodba U 446/92-8

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške carinske uprave, Ljubljana, z dne 15.5.1992 odpravi.

Carinarnica je z odločbo z dne 30.1.1992 na podlagi 1. točke 1. odstavka 270. člena carinskega zakona naložila tožniku doplačilo temeljnega prometnega davka v znesku 430.278,00 SLT, ker je ob naknadnem preverjanju pravilnosti carinjenja z dne 11.12.1991 ugotovila, da carinjenje ni bilo pravilno in da je bil za naročeno blago obračunan temeljni prometni davek le po stopnji 3% in ne 20 %, kot bi moral biti, ker ni bilo opravljeno brezgotovinsko plačilo uvoženega blaga z virmanom z žiro računa kupca na žiro račun prodajalca, kot to določa 7. člen zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Ur. list SFRJ, št. 4/91).

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 243. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odpravila prvostopno odločbo in sama enako odločila kot organ prve stopnje. Menila je, da je carinarnica napačno uporabila določbo 1. odstavka 270. člena carinskega zakona (CZ), ki omogoča naknadno plačilo carine in drugih uvoznih dajatev, ne pa tudi temeljnega prometnega davka. Napačno uporabljen pravni predpis predstavlja razlog za odpravo odločbe, organ druge stopnje pa sam reši stvar, če spozna, da je treba izdati ustrezno odločbo.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napravila nepravilen sklep o dejanskem stanju in neposredno prizadela njegove pravice in koristi.Zaradi nejasnih predpisov je pri uvozu upošteval navodila F. Koširja iz knjige "Podjetniški vodič po predpisih", ki jo je izdala Goospodarska založba leta 1991. Pridobljeni gotovinski kredit banke je prijavil Narodni banki Slovenije. Račun je plačal prek deviznega računa pri A banki v Ljubljani. Drugače niti ni mogel, saj fizične osebe niso mogle priti enako kot pravne osebe do deviznih pravic za uvoz. Republiški zakon o prometnem davku je odpravil nejasnosti in ukinil pogoj plačila z žiro računa kupca na žiro račun prodajalca. Določil je le predložitev izjave iz 3. točke 7. člena ter dokazila o nakazilu plačila v tujino. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stanka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Tožena stranka je pri svoji odločitvi dne 15.5.1992 očitno prezrla določbo 82. člena zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 - ZPD), po kateri se glede kontrolnega postopka, pravnih sredstev in obnove postopka do uveljavitve predpisov o davčnem postopku uporabljajo določbe carinskih predpisov, če gre za določitev davčne obveznosti in plačilo prometnega davka po odločbi carinskega organa. Citirani zakon o prometnem davku je začel veljati 26.1.1992, s tem dnem pa je prenehal veljati zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev - Uradni list SFRJ, št. 4/91 (1.točka 89. člena citiranega zakona). Tožena stranka je tedaj napačno ugotovila, da organ prve stopnje ne bi smel svoje odločbe opreti na določbo 270. člena carinskega zakona. Sicer pa tudi v primeru, če bi se prvostopni organ skliceval na napačno procesno določbo, tožena stranka ne bi smela odpraviti odločbe prve stopnje in sama v stvari enako meritorno odločiti. V obrazložitvi svoje odločbe bi tako odločbo prve stopnje sanirala s citiranjem pravilne procesne določbe. Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita in sodišče jo je odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Pri ponovni obravnavi tožnikove pritožbe bo morala tožena stranka upoštevati, da je navedeni zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev prenehal veljati 26.1.1992 ter da je carinarnica na njegovi podlagi izdala prvostopno odločbo dne 30. 1.1992.

Določbe ZUP, ZUS, carinskega zakona in zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. točke 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).