VSRS Sodba II Ips 307/2007

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je izdalo dopolnilno sodbo ter tožencu poleg že določene preživnine v višini 30.000 SIT (sedaj 125,19 EUR) naložilo še plačevanje nadaljnjega zneska v višini 10.000 SIT (sedaj 41,73 EUR), tako da celotna mesečna preživninska obveznost toženca za mladoletnega otroka znaša 40.000 SIT (sedaj 166,92 EUR). Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke proti zavrnilnemu delu delno ugodilo ter s spremenjeno sodbo določilo, da je dolžan toženec poleg že pravnomočno določene preživnine v višini 125,19 EUR plačevati še nadaljnjih 83 EUR, tako da celotna preživnina znaša 208,19 EUR.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo toženec. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da bo pritožba tožeče stranke zavrnjena in potrjena odločitev sodišča prve stopnje. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Revident uvodoma povzema posamezne ugotovitve glede dohodkov obeh pravdnih strank. Nato sodišču očita, da je že sam izračun dohodkov napačen in ga sodišče za tožnico in toženca ni ugotavljalo za isto časovno obdobje, kar ima za posledico napačno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče naj bi iz podatkov, ki jih je imelo na razpolago, izračunalo napačen povprečni dohodek tožnika - zaključek sodišča naj bi bil v nasprotju s podatki o plači, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče naj bi v nadaljevanju napačno izračunalo tudi dohodke tožnice. Tožnica za mladoletnega sina prejema tudi otroški dodatek v višini 10.600 SIT, zato je izračun in zaključek višjega sodišča, da je preživninska obveznost za toženca določena v višini 43,05 %, za tožnico pa 56,5 %, napačen.

Toženec prejema invalidnino zaradi hudih zdravstvenih težav in višina invalidnine ne pokriva stroškov za vzdrževanje njegovega zdravstvenega stanja, zato je ni mogoče šteti za njegov dohodek.

Sodišče ni upoštevalo dejstva, da ima sin pravdnih strank v šoli subvencionirano prehrano, kar bistveno vpliva na višino stroškov.

Sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki solastnika stanovanja, v katerem še vedno živita skupaj ter solastnika zidanice na Dolenjskem. Pri tem pa sodišče ne upošteva, da tožnica stroškov za stanovanje ves ta čas ne plačuje, marveč jih je ves čas in jih še vedno plačuje toženec.

Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženec sinu kupil kolo, plačal položnico za šolo v naravi, kupil superge in nekaj oblačil itd. Vsa ta dejstva izhajajo iz zapisnikov, vendar je sodišče odločilo drugače, kot izhaja iz dokaznega postopka ter se sodba ne more preizkusiti, ker je obrazložitev v nasprotju z dokazi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato v revizijskem postopku vrhovno sodišče po uradni dolžnosti opravi le materialnopravni preizkus. Ob tem preizkusi le še to, ali ni podana katera izmed najtežjih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka Š1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP)Ć, vendar le v mejah konkretizirano opredeljenih revizijskih očitkov (371. člen ZPP). Značilnost revizijskega postopka pa je predvsem v tem, da revizijsko sodišče v nobenem primeru ni dejanska, marveč izključno pravna instanca. Revizijsko sodišče je tako vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč. To izhaja iz prepovedi uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vse revizijske navedbe, ki dejansko podlago sodb nižjih sodišč obhajajo, jo relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo, so zato neupoštevne ter revizijsko sodišče nanje tudi ne odgovarja.

Dejanska podlaga obeh sodb je identična, strnjeno povzeta pa je v razlogih drugega sodišča na tretji strani sodbe. Toženec (ki se zoper sodbo sodišča prve stopnje sicer niti ni pritožil) sedaj v reviziji v precejšnjem delu spodbija prav tam navedene (povzete) dejanske ugotovitve. Tako se spušča v metodologijo ugotavljanja preživninskih zmožnosti obeh pravdnih strank, kar v revizijskem postopku, kot je bilo pojasnjeno, ni dovoljeno.

Irelevantni so revizijski razlogi, ki napadajo razloge sodbe pritožbenega sodišča, ko to zaključuje, v kolikšnem deležu je bila določena preživninska obveznost na prvi stopnji sojenja. Četudi bi prišlo do matematične napake, je to za revizijski preizkus povsem nepomembno, saj je pritožbeno sodišče preživninsko obveznost porazdelilo drugače in le to je predmet materialnopravnega preizkusa revizijskega sodišča.

Revident problematizira vprašanje invalidnine, ki jo prejema. Res je, da sta obe sodbi ugotovili na strani toženca tudi ta mesečni prejemek, vendar pa je iz sodbe druge stopnje razvidno tudi to, da sodišče pri presoji toženčevih preživninskih zmožnosti tega toženčevega prejemka ni upoštevalo. Sodišče druge stopnje namreč na tretji strani navaja, da je podana razlika v ugotovljenih prihodkih pravdnih strank v korist toženca, tudi če se ne upošteva invalidnina.

Očitek, da sodišče ni upoštevalo subvencionirane prehrane mladoletnega sina, načenja v reviziji nedovoljena dejanska vprašanja.

Neutemeljen je nadalje revizijski očitek, da sodišče ni upoštevalo, da toženec sinu kdaj tudi kaj kupi. Do tega vprašanja se je opredelilo sodišče prve stopnje in navedlo, da tega (sodišče prve stopnje v razlogih navede, da gre za nakup kolesa, plavutk, superg in poletnih čevljev, ne pa tudi za plačilo položnice za prehrano, o kateri tako nedovoljeno govori revizija) pač ni mogoče upoštevati, ker se pravdni stranki nista dogovorili za tak način izpolnjevanja preživninske obveznosti. Takšna odločitev je pravilna, saj iz 131a. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št.15-644/1976 do Uradni list RS, št. 16/2004; ZZZDR) sledi, da preživninski zavezanec mladoletnega otroka ne more sam izbirati, na kakšen način bo izpolnjeval svojo preživninsko obveznost, marveč se, če ni drugačnega dogovora, ta vselej izvršuje s plačilom preživnine. V tej zvezi revizija uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravnega postopka, saj naj bi iz dokaznega gradiva izhajalo, da je toženec poskrbel za prehrano otroka, ko sta bila ob popoldnevih skupaj. Takšno dejstvo bi sicer za preteklo obdobje lahko pomenilo, da so preživninske potrebe otroka, ki jih je treba še zadovoljiti (oziroma jih pokriti), za to obdobje manjše. Vendar pa gre, kot rečeno, za dejstvo, ki ga nižji sodišči nista ugotovili, v revizijskem postopku pa, kot je bilo obrazloženo, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno uveljavljati. Uveljavljana bistvena kršitev je le navidezna.

Pravdni stranki in otrok še vedno živijo v skupnem stanovanju. Revident toženki očita, da sama ne plačuje stroškov v zvezi s stanovanjem ter da bi bilo treba to upoštevati pri odmeri preživnine. To ne drži. Vprašanje, kdo izmed pravdnih strank plačuje položnice za telefon, elektriko in podobno je vprašanje njunega medsebojnega razmerja in ga ni mogoče mešati z razmerjem iz preživninske obveznosti. Obveznost iz preživninskega razmerja je samostojna in tudi nepobotljiva (5. točka 316. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 40/2007; OZ).

Pritožbeno sodišče pa je sicer materialno pravo uporabilo pravilno. Toženec (ne upoštevaje invalidnino) zasluži znatno več od tožnice. S sedaj določeno preživnino bo poskrbel za zadovoljitev 54% v denarju izraženih potreb skupnega sina. Tudi glede na znesek (208,19 EUR) bo to glede na svoje dohodke zmogel. Preživninska obveznost, ki jo spodbija, tako ni previsoka. Revizijski očitki so neutemeljeni, zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).