VSRS Sodba II Ips 284/2004

Revizija se zavrne.

Toženčev zahtevek za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožnici plačati 15.000 DEM z zamudnimi obrestmi, kot veljajo za to tujo valuto pri LB d.d. Ljubljana za hranilne vloge vezane nad eno leto od 1.8.1994 dalje ter ji povrniti 280.980 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2001 dalje.

Pritožbeno sodišče je ugodilo toženčevi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnico pa zavezalo, da mora tožencu povrniti 75.500 SIT stroškov pritožbenega postopka. V razlogih je pojasnilo, da tožba ni sklepčna, saj se tožbeni zahtevek glasi na plačilo v tuji valuti, čeprav tožnica ni zatrjevala, da s tožencem ne bi bila rezidenta v Republiki Sloveniji (v pomenu Zakona o deviznem poslovanju - Ur. l. RS, št.

23/99 - ZDP).

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je določba 395. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l.SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR) dispozitivna ter da je sodna praksa ozko interpretirala omejevanje izražanja denarnih terjatev v tuji valuti. ZDP ni mogoče tolmačiti resktriktivno in temu ustrezno ekstenzivno določbo 395. člen ZOR, saj bi tako tolmačenje pomenilo ničnost vseh pravnih poslov, katerih predmet je tuja valuta. Če je pravni posel ničen, mora tisi, ki je na podlagi takega posla kaj prejel, vrniti pridobljeno korist. Če ni mogoče zahtevati izpolnitve v tuji valuti, potem ta valuta tudi ne more biti predmet obveznosti. Če je predmet obveznosti nedopusten, tak pravni posel nima pravnih učinkov.

Ker je bila tožba vseskozi nesklepčna, bi moralo sodišče tožnico na to opozoriti, saj se mora sodnik aktivno vplesti v spor. Vsaj na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) bi moral v skladu s 3. odstavkom 318. člena ZPP sodnik tožnico pozvati, naj tožbo popravi. Nepravilno ravnanje sodišča prve stopnje je zavedlo tožnico, da ni popravila očitne pisne napake, zaradi česar je spor izgubila. Sicer pa bi moralo sodišče pozvati k popravi tožbe že v postopku izdaje zamudne sodbe. Po izdaji zamudne sodbe je toženec vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar prepozno. S sklepom o vrnitvi v prejšnje stanje ga je sodišče prve stopnje pozvalo, naj svoj odgovor na tožbo - ki pa ga ni vložil - popravi.

Pritožbeno sodišče ne bi smelo spremeniti sodbe, saj sodišču prve stopnje sploh ni bilo treba ugotavljati dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da naj bi bilo dejansko stanje na prvi stopnji pravilno ugotovljeno. Ugotovilo je, da tožnik ni postavil podlage glede razdrtja pogodbe in kondikcije.

Toženec je odgovoril na revizijo, pri čemer oporeka trditvi, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil prepozno. Meni tudi, da pri pisanju tožbe ni prišlo do očitne pisne napake, ter da je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev stroškovnika utemeljen.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker tožnica ni zatrjevala, da s tožencem nimata stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, od njega ne more zahtevati plačila v tuji valuti. Kajti med rezidenti (med te spadajo tudi fizične osebe s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji - prim. 4. točko prvega odstavka 2. člena ZDP) so dovoljeni samo tisti posli v tuji valuti, ki jih zakon ali izvedbeni predpisi, izdani na podlagi tega zakona, izrecno dovoljujejo (prvi odstavek 18. člena ZDP). Po zakonu so rezidentom dovoljeni devizni računi in devizne vloge pri pooblaščenih bankah v Republiki Sloveniji, dovoljeno je izplačilo plač delavcem, ki delajo v tujini, na podlagi pogodbe z rezidentom ter povrnitev stroškov, nastalih v tujini, delavcem rezidentov. Dovoljeni so tudi kreditni posli v tujem denarju, vendar le, če gre za kredit, odobren s strani pooblaščene banke drugemu rezidentu za potrebe plačila uvoza blaga in storitev ali poravnavo drugih obveznosti do tujine (34. člen ZDP). Kondikcijski zahtevek za vrnitev kupnine, ki ga uveljavlja tožnica zoper toženca, pa ne spada med tiste, ki se lahko glasijo na tujo valuto.

Zmotno je tudi revizijsko stališče, da bi moralo sodišče tožnico opozoriti na nesklepčnost tožbe. Da je tožba nesklepčna, je namreč ugotovilo šele pritožbeno sodišče, ki pa že zaradi narave pritožbenega postopka nima več možnosti za materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP). Tistega, kar je cilj (in smisel)

materialnega procesnega vodstva namreč v pritožbenem postopku ni mogoče doseči. V tej fazi postopka namreč stranke ne morejo več navajati novih dejstev in predlagati nove dokaze (šesti odstavek 348. člena), seveda pa tudi ne morejo več spremeniti tožbo (prvi odstavek 184. člena in prvi odstavek 187. člena ZPP).

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ne bi smelo spremeniti sodbe sodišča prve stopnje, češ da "dejanskega stanja s strani prvostopnega sodišča sploh ni bilo potrebno ugotavljati". Če je namreč tožba nesklepčna, potem pač ni potrebe ugotavljati dejansko stanje. In kadar nesklepčnost odkrije šele pritožbeno sodišče, mora v skladu s 4. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremeniti, ne da bi se pri tem opredeljevalo, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče tudi tako ravnalo.

Končno je neutemeljeno revizijsko oporekanje vrnitvi v prejšnje stanje, saj je sklep o tem (formalno) pravnomočen (prim. 121. člen ZPP).

Ker je torej materialno pravo pravilno uporabljeno, in ker niso podane zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker se odgovor na revizijo ukvarja s vprašanji, ki so za odločanje o utemeljenosti revizije nepomembna, je revizijsko sodišče zavrnilo toženčev predlog za povrnitev stroškov tega odgovora (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).