VSRS Sodba II Ips 41/2005

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 110.980 tolarjev pravdnih stroškov, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Sodišče prve stopnje je v zadevi sodilo drugič. Tudi tokrat je ugotovilo, da je tožnica lastnica premoženja, ki je bilo vpisano pri vložku št. 307 k.o.., zlasti parc. št. 309/1 park-parifikat-travnik v izmeri 204 m2; parc. št. 309/2 park-parifikat v izmeri 1965 m2; parc. št. 308/2 park-parifikat-travnik v izmeri 329 m2; parc. št. 308/1 stavbišče-motel v izmeri 638 m2, dvorišče v izmeri 617 m2; parc. št. 307/1 travnik v izmeri 14.759 m2; parc. št. 388 njiva v izmeri 6.184 m2; parc. št. 389 travnik v izmeri 5.378 m2 in parc. št. 307/2 travnik v izmeri 1.297 m2. Toženi stranki je naložilo, da mora dovoliti vpis lastninske pravice na tem premoženju v korist tožeče stranke, ki ga bo izvedlo Okrajno sodišče ...

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je delno spremenilo le sklep o povrnitvi pravdnih stroškov, pritožbo proti sodbi pa je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker je zavzelo stališče, da je za prehod pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini zadoščalo dejstvo, da ga je imela pravna oseba v uporabi kot osnovno sredstvo. Toda Zakon o prometu z nepremičninami je predvideval pisno pogodbo, Zakon o konstituiranju organizacij združenega dela in njihovem vpisu v sodni register pa pisne sporazume, kar je treba upoštevati pri razlagi 333. člena Zakona o združenem delu. To je tožena stranka navedla v pritožbi, toda sodišče druge stopnje ji ni odgovorilo, zaradi česar je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Prav tako je samo pavšalno zavrnilo pritožbeni ugovor, da pod pojmom gostinsko-hotelske dejavnosti ni mogoče razumeti dejavnosti, ki bi se raztezala na kmetijska zemljišča. Tožena stranka trdi, da je tako stališče v nasprotju s 333. členom Zakona o združenem delu in se sklicuje na tolmačenje sodišča v odločbi Sodišča združenega dela SRS, št. 256/79 z dne 17.5.1979 (ki ga ne navede ali povzame). Trdi, da tožeča stranka ni dokazala, da bi ji pripadala vsa sredstva (ki so se prostorsko nahajala v bližini), ne glede na to, kaj se je z njimi res delalo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Sodišču je predlagala, naj revizijo zavrže oziroma zavrne. Zavrženje predlaga zato, ker tožeča stranka ni navedla sodbe, ki jo izpodbija, temveč samo spis Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1872/2003. Poleg tega se ni izjavila, ali sodbo izpodbija v celoti ali deloma. To je pomembno zaradi določitve vrednosti spornega predmeta, kajti če jo izpodbija samo glede kmetijskih zemljišč, vrednost ne more presegati 1.000.000 tolarjev. Tudi revizijske razloge je navedla samo pavšalno, kar pomeni, da sodbo izpodbija tudi iz razlogov, ki v nobenem primeru niso podani (na primer iz drugega odstavka 339. člena ZPP). Taka revizija po nepotrebnem obremenjuje delo vrhovnega sodišča, ki mora ugotavljati, katero sodbo se izpodbija in presojati razloge, ki na prvi pogled niso utemeljeni. S tako revizijo se obide določbo 371. člena ZPP in širijo meje presoje na razloge po uradni dolžnosti. Ker revizija vsebinsko izpodbija le presojo prehoda pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini in samo v drugem delu zgolj zaključke, ki se nanašajo na del (kmetijskih) zemljišč, predlaga, naj sodišče vlogo kot nepopolno zavrže. Iz previdnosti pa dodaja, da tožena stranka, ki poudarja potrebo po pisnosti, ne loči situacije, ko so delavci, združeni v TOZD lahko odtujevali določeno premično in nepremično premoženje v okviru pravnih poslov, od pravic v združevalnem razmerju, ki so bile podlaga v obravnavanem primeru. Tu se je prenos premoženja opravil v okviru pravice upravljanja z družbenimi sredstvi in torej skupaj z akti o konstituiranju TOZD in njegovi izločitvi iz delovne organizacije. Sredstva, s katerimi je razpolagal TOZD, so bila sestavni del pravice upravljanja in jih ni bilo mogoče obravnavati ločeno, kot kako samostojno pravico.

Obravnavani TOZD je dejansko upravljal vse nepremičnine, zato delovna organizacija P. iz B. po konstituiranju TOZD ni mogla zadržati pravice uporabe na kateri od premičnih ali nepremičnih stvari. Vsa sporna zemljišča so zaokrožen kompleks nepremičnine, ki se je vedno enotno obravnaval, prenašal in uporabljal ter jih je imela tožeča stranka s svojimi predniki ves čas v svoji posesti in uporabi.

Zahteva po ločeni obravnavi teh zemljišč je novota, ki po 372. členu ZPP ni dovoljena.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče se strinja s tožečo stranko, kolikor v odgovoru na revizijo opozarja na to, da pavšalne vloge pravdnih strank, še posebej, ko gre za strokovno usposobljene osebe, ne izkazujejo ustreznega odnosa oziroma spoštovanja do svojega dela in do sodišč (in s tem tudi do Vrhovnega sodišča Republike Slovenije), ki jih po nepotrebnem obremenjujejo. Toda zaradi določb, kot so uzakonjene v ZPP, Vrhovno sodišče revizije ni zavrglo. Na podlagi 383. člena ZPP je uporabilo prvi odstavek 336. člena ZPP in tako ugotovilo, katera sodba se izpodbija. Nato je vsebinsko presodilo, da revizija izpodbija celotno odločitev sodišča o prehodu lastninske pravice na pravnega prednika tožeče stranke, zato jo je po 371. členu ZPP vsebinsko presojalo.

Tožena stranka, ki v reviziji navaja, da uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP, med bistvenimi kršitvami omenja le kršitev iz 2. točke, ker navaja le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje. Toda pritožbeno sodišče je odgovorilo na vse pritožbene ugovore tožene stranke, saj je na četrti strani utemeljitve svoje sodbe v drugem odstavku izrecno napisalo, da je odločilnega pomena prehod družbene lastnine po (že razloženi) tedaj veljavni zakonodaji in da za ta prehod vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena. Tudi na pritožbeno izvajanje v zvezi s kmetijskimi zemljišči je jasno in nedvoumno odgovorilo v četrtem odstavku na četrti strani utemeljitve sodbe. Ker tožeča stranka v reviziji drugih bistvenih kršitev določb ZPP ni navedla, vrhovno sodišče v skladu s 371. členom ZPP ugotavlja, da teh kršitev ni.

V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava, na katero mora revizijsko sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, tožena stranka trdi, da tožeča stranka oziroma njena pravna prednica v letu 1982 ni mogla pridobiti pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini. Tako stališče je zmotno. Tako kot sta Občni državljanski zakonik (ODZ iz leta 1811) in kasneje sprejeti Zakon o temeljih lastninsko-pravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 - 36/90) na področju lastninske pravice poznala originaren način pridobitve (npr. na podlagi priposestvovanja), je tudi zakonodaja, ki je urejala družbeno lastnino, omogočala podoben način pridobitve pravice uporabe. Zato je treba ločiti med tistimi primeri, pri katerih so delavci v TOZD odtujevali določeno premično ali nepremično premoženje v okviru pravnih poslov, od pravic v združevalnem razmerju, ki so bile podlaga za prenos družbene lastnine v obravnavanem primeru. Zakon o prometu z nepremičninami, ki ga navaja tožena stranka, je urejal način in postopek, po- katerem se je opravljal promet z nepremičninami ter prehod presežka lastninske pravice na nepremičninah nad dovoljenim maksimumom v družbeno lastnino. Urejal je torej prehod lastninske pravice in družbene lastnine s pravnimi posli, za združevalna razmerja pa ga ni bilo mogoče uporabiti, ker je poseben zakon določal drugače. To je bil Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 43/73), ki je v 3. členu omogočal vknjižbo nepremičnin v družbeni lastnini v naslednjih primerih: na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali drugega pristojnega organa, s katero se ugotavlja, da je nepremičnina prešla v družbeno lastnino; na podlagi overjene pogodbe, ki vsebuje določilo, da se sme nepremičnina vknjižiti kot družbena lastnina; na podlagi enostransko overjene izjave, s katero se lastnik nepremičnine odpoveduje lastninski pravici v korist družbene skupnosti.

V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da so s pogodbo med pravdnim prednikom tožene stranke in Občino T. dne 25.5.1970 sporne nepremičnine postale družbena lastnina in sicer proizvajalno sredstvo v upravljanju pravnega prednika tožene stranke. Toda s konstituiranjem TOZD P. T. so leta 1982 postale osnovna proizvajalna sredstva tega TOZD, ki jih je kot take tudi vodil, zanje odplačeval kredite in zavarovanje ter izvrševal vsa upravičenja v zvezi s spornimi nepremičninami. Z odcepitvijo tega TOZD od tožene stranke in s pripojitvijo h K. d.d. L. leta 1990 pa je ta pravica prešla na tožečo stranko. Tedaj je veljal Zakon o združenem delu (ZZD, Ur. l. SFRJ, št. 53/76 s kasnejšimi novelami), ki je opredeljeval družbeno lastnino (člen 10 in 12), definiral TOZD (drugi odstavek 13. člena) in urejal pridobivanje sredstev (60. in naslednji členi ZZD) ter upravljanje družbenih sredstev glede pravice uporabe, upravljanja in razpolaganja z družbenimi sredstvi (členu 227 do 241). Osnovna sredstva so bila neodtuljiva pravica TOZD, zato so se prenašala s TOZD in njegovimi statusnimi spremembami. Zakon o konstituiranju organizacij združenega dela in njihovem vpisu v sodni register, ki ga omenja tožena stranka, je bil razveljavljen (667.

člen ZZD).

Zgoraj navedena razlaga velja za vse zemljišče, s katerim je razpolagala TOZD. Kolikor tožena stranka v reviziji posebej izpostavlja kmetijska zemljišča, pa je treba pritrditi tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo opozarja na to, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi dne 14.5.1998 v 8. točki navajala upravo TOZD P. nad (vso) nepremičnino. Ker vse do navedb v pritožbi dne 22.9.2003 ni ločila posameznih parcel in ugovarjala pravnemu statusu za kmetijska zemljišča in za stavbna zemljišča, je s potekom naroka za glavno obravnavo dne 27.6.2003 izgubila možnost uveljavljanja novot po 286. členu ZPP in s tem posebne opredelitve vrednosti spornega predmeta za kmetijska zemljišča. Zato revizijsko sodišče na ta del revizije ne bo posebej odgovarjalo.

Ker se tako izkaže, da revizija tožene stranke ni utemeljena, jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov za revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toda tožeča stranka, ki je odgovorila na revizijo, je upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na revizijo, saj je bil njen odgovor potreben in uspešen (prvi odstavek 154. člena ZPP, 155. člen ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP). Stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03 - 70/03) v skupnem znesku 110.980 tolarjev, in sicer: za sestavo odgovora na revizijo 99.000 tolarjev (tretji odstavek 14. člena - 750 točk x vrednost 110 tolarjev x 1,20 za DDV), za sodno takso 10.000 tolarjev in za izdatke po tretjem odstavku tar. št. 13 še 1.980 tolarjev.