VSRS Sklep in sodba II Ips 266/2003

Revizija proti sklepu se zavrže. Revizija proti sodbi se zavrne.

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo, da sta druga in tretja tožnica umaknili tožbo. S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je vložil A.P. (po njegovi smrti pa je pravdo nadaljevala njegova dedinja M.P.) in s katerim je od toženega brata zahteval ugotovitev solastninske pravice do 1/2 na hiši s prizidkom v Ljubljani, ki stoji na parceli št. 2451/32, vl. št. 1637 k.o... in je v zemljiški knjigi vpisana kot del parcele št. 2451/32 z oznakama zgradba 74 m2 in hiša 91 m2, pravice uporabe do 1/2 zemljišča - parcele št. 2451/32 k.o... s površino 622 m2, vpisane v vl. št. 1637 k.o... in do 1/6 parcele št. 2451/34 - pod v izmeri 440 m2, vpisane v vl. št. 1635 k.o... ter izdajo ustrezne listine za vpis v zemljiški knjigi. Zavrnilo je tudi zahtevek za vrnitev posesti in prepovedi poseganja v naslednje dele stanovanjske hiše v Ljubljani: pritličja in mansarde glavnega poslopja, desne garaže in kletnega prostora v prizidku, gledano proti garažnim vratom. Proti taki odločitvi se je tožnica pritožila, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep.

Proti sodbi in sklepu, s katerim je postala pravnomočna odločba prvostopenjskega sodišča, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj izpodbijani odločbi spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa naj ju razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je pokojni tožnik financiral nekatera dela in da je fizično sodeloval pri gradnji, da je tožnica vzela določen kredit za gradnjo, pa sta kljub temu zaključili, da tožeča stranka ni dokazala dogovora o skupni gradnji. Sodišči navajata, da nobena od zaslišanih prič ni bila prisotna pri zatrjevanem dogovoru o skupni gradnji, a so izpovedale tisto, kar so izvedele od pravdnih strank. Tako je tožnica izpovedala, da ji je tožnik tedaj, ko je bil pri vojakih, pisal, da mu je brat predlagal naj bi zidali skupaj.

Sodiščema očita, da tega nista upoštevali in da se nista opredelili do njene izpovedi o spremembi načrtov izgradnje enodružinske hiše v dvodružinsko hišo z dvema ločenima stanovanjskima enotama, čeprav kasneje v reviziji navaja, da pritožbeno sodišče to sicer priznava a šteje kot indic in ne upošteva dejstva, da se tako velika vlaganja ne bi opravila brez pridobitve solastninskega deleža. Zato jima očita bistveno kršitev določbe iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo). Očita jima tudi kršitev postopkovnih določb, ker nista pravilno uporabili 8. člena ZPP o pravilni presoji izvedenih dokazov. To dokazuje z zapisom na tretji strani sodbe pritožbenega sodišča, v katerem je navedeno, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede izpovedi posameznih prič. Pri tem je spregledalo, da sodišče prve stopnje ne more pravilno presoditi uspeha celotnega dokaznega postopka, če ne presodi vsakega dokaza posebej. Sodiščema očita tudi, da sta verjeli tožencu, ne da bi pojasnili zakaj. Zato meni, da sodbi nimata razlogov glede odločilnih dejstev. Pri presoji dokazov sta spregledali, da je imel tožnik bistveno višjo plačo od toženca, ki je moral vzdrževati štiričlansko družino. Tožnik je že s prvo plačo plačal tožencu kupnino za svoj delež zemlje. Ker sodišči očitata tožniku, da ni uredil zemljiškoknjižnega stanja, revizija navaja, da je stoodstotno zaupal bratu. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava revizija očita sodišču druge stopnje, ki meni, da brez dogovora o skupni gradnji ni mogoče pridobiti lastninske pravice, da ni pravilno uporabilo 24. in 25. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. FLRJ, št. 6/80 - 36/90), po katerih tisti, ki gradi na tujem svetu, pridobi lastninsko pravico tudi na zemljišču, če ni vedel in ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču. Pri tem pojasnjuje, da je tožnik že s prvo plačo poravnal svoj delež kupnine za zemljišče, zato je štel, da gradi na svojem in je bil dobroveren. Navaja še, da bi bilo mogoče ugotoviti, da sta pokojni tožnik in toženec postala solastnika hiše na podlagi 22. člena ZTLR, ker sta ustvarila novo stvar, saj sta vlagala enaka sredstva za njeno izgradnjo, tako v nabavi materiala kot v delu. Končno navaja še četrti odstavek 28. člena ZTLR, ki dobrovernemu posestniku nepremičnine stvari omogoča pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija proti sklepu ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo umik tožbenega zahtevka drugo in tretje tožnice in je zanju ustavilo postopek. Prvotožeča stranka, ki vlaga revizijo, nima pravnega interesa, da bi zaradi tega vložila pravno sredstvo (drugi odstavek 374. člena ZPP). Poleg tega je revizija proti sklepu dovoljena samo v izjemnih primerih, ki so navedeni v 384. členu ZPP in postopek za prvo tožnico ni bil končan s sklepom, temveč s sodbo, sodišče prve stopnje pa tudi ni zavrglo pritožbe in sodišče druge stopnje takega sklepa ni potrdilo. Zato revizija ni dovoljena in jo je sodišče po 377. členu zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.

Revizija proti sodbi ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da sodišče odloča v mejah tožbenih zahtevkov (2. člen ZPP). Ti so navedeni v tožbi, ki mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (prvi odstavek 180. člena ZPP). Sodišče pri odločanju sicer ni vezano na pravno podlago tožbe, toda njegova pravica in naloga, da odloči o zadevi, izhaja iz tožbene podlage. Ker je tožnik v tožbi, v pripravljalnih vlogah in v izjavah na glavnih obravnavah navajal kot podlago za pridobitev lastninske pravice in pravice souporabe pravni posel (III. tožbe, na glavni obravnavi dne 22.3.2001, na kateri je sodnica odločila, da se najprej dokazoval temelj zahtevka in sicer vprašanje dogovora o skupni gradnji, VIII. pripravljalne vloge in navedbe tožene stranke na glavni obravnavi 24.9.2001), je sodišče prve stopnje pravilno izvajalo dokaze in ugotavljalo tista pravna dejstva, ki so pomembna za pojasnitev, ali je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o skupni gradnji ali ne. Šele v pritožbi je tožnik omenil gradnjo na tujem zemljišču in pritožbeno sodišče mu je odgovorilo, da to sklicevanje ni utemeljeno, ker bi tožnik moral vedeti, da gradi na tujem svetu, saj se je toženec vpisal kot lastnik v zemljiško knjigo leta 1966, ko je bila izgotovljena pritlična etaža hiše, pa je tožnik kljub temu še skoraj trideset let opravljal gradbena dela. V reviziji tožnik uveljavlja različne pravne možnosti, na podlagi katerih naj bi po samem zakonu pridobil lastninsko pravico, kar pa ni dovoljeno, zato bo revizijsko sodišče odgovorilo le na tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, kar je bil predmet dokazovanja in odločitve prvostopenjskega sodišča.

Po prvem odstavku 20. člena ZTLR se na nepremičnini pridobi lastninsko pravico po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem ter na podlagi odločbe državnega organa, če je tako določeno v zakonu. Na podlagi pravnega posla se po določilu 33. člena ZTLR pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, v zakonu določen način. Ker tožnik ni vpisan v zemljiški knjigi in torej ni stvarnopravni lastnik, je sodišče raziskovalo, če ima kak obligacijskopravni zahtevek, na podlagi katerega bi lahko zahteval vpis v zemljiško knjigo. Toda tožnik nima ustrezne pisne pogodbe z zahtevano klavzulo. Zatrjeval je le ustni dogovor v letu 1963 in njegovo realizacijo. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta po izvedenem dokaznem postopku ocenili dokaze in ugotovili dejansko stanje in razmerje med bratoma, takega dogovora nista ugotovili. Zato sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek. Pravilno sta zapisali, da tožnik ni dokazal pravnega posla, na podlagi katerega bi pridobil stvarnopravna upravičenja, lahko pa je s svojim delovanjem pridobil obligacijskopravna upravičenja.

Tudi uveljavljanih bistvenih kršitev določb ZPP ni. Sodišči prve in druge stopnje sta skrbno pojasnili svojo odločitev o tem, kako sta napravili dokazno oceno in ugotovili dejansko stanje. Izpoved tožnice o tem, kaj ji je pokojni tožnik pisal, ko je bil pri vojakih, sta upoštevali, a ji nista verjeli, ker tožnik tedaj ni imel kakih omembe vrednih sredstev, pač pa ga je toženec vzel k sebi in po rojstvu hčere M. 2.9.1965 še tožnico, saj skupaj nista imela kje bivati (6. stran obrazložitve prve sodbe in 4. stran obrazložitve druge sodbe). Tudi spremembo načrtov za gradnjo hiše iz enodružinske v dvodružinsko hišo sta sodišči upoštevali in ovrednotili, a ju ni prepričala v obstoj dogovora o skupni gradnji, saj sta verjeli tožencu, ki je pojasnil, da dve družini nista mogli bivati v enem trisobnem stanovanju, čeprav je toženec predvideval, da bodo skupaj živeli kakih pet let, pa se je to razvleklo na trideset let, kljub temu da je svojemu bratu - tožniku večkrat rekel, da je čas, da gre. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi razložili, zakaj sta verjeli tožencu, in sicer je prvo sodišče na 6. strani zapisalo, da je glede na okoliščine, ki jih je pojasnil toženec, trditev tožnika popolna nelogična, sodišče druge stopnje pa je na 3. strani napisalo, da je bila izpoved toženca prepričljiva in zato verjetna.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvah sodb navedli vse tiste dokaze, ki so bili pomembni za odločitev o obstoju oziroma o neobstoju dogovora o skupni gradnji. Sodišče prve stopnje res ni povzemalo izpovedi posameznih prič, kar tudi ni potrebno, saj je po četrtem odstavku 324. člena ZPP naloga sodišča, da v obrazložitvi navede tiste dokaze, na katere je oprlo sodbo in pove zakaj. Sodišči sta naredili dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP in jo primerno obrazložili, tako da nista bistveno kršili določb 339. člena ZPP. Izpodbijanje dokazne ocene pa v reviziji ni dovoljeno, ker se ta nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, revizije pa po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na vse navedeno je vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije.