VSRS Sodba II Ips 197/2003

Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, tako da mora toženi M. C. prispevati od 10.6.2000 dalje k preživljanju mld. V. C. po 30.000 SIT mesečne preživnine.
V preostalem delu se revizija zavrne.
Vsaka stranka krije svoje stroške v postopku revizije.

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 31.12.1986 pred Matičnim uradom v D., Občina L. sklenila tožnica B. C., roj. S., roj. 14.5.1966 in toženec M. C., roj. 16.5.1964. Njuno mladoletno hči V. C., roj. 18.12.1997 v S. G. je dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi B. C., njunega mladoletnega sina E. C., roj. 19.8.1987 v S. G. pa je dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu M. C. V zvezi s preživninskimi obveznostmi razvezanih zakoncev je razsodilo, da mora toženec M. C. plačevati za mld. V. C. od 10.6.2002 po 30.000 tolarjev mesečno, tožnica B. C. pa mora prispevati od 10.6.2002 dalje k preživljanju mladoletnega sina E. C. po 23.000 tolarjev mesečno.

Po pritožbah obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbi v tistem delu, ki se nanašata na varstvo, vzgojo in oskrbo otrok, in v tistem delu, v katerem izpodbijata dejanske ugotovitve o potrebah otrok in ekonomskih zmožnostih staršev. Toda ker sodišče prve stopnje ni primerno porazdelilo bremena preživljanja med pravdni stranki, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnice in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo, tako da mora toženec prispevati od 10.6.2002 dalje k preživljanju mld. V. C. po 40.000 tolarjev mesečne preživnine, tožnica pa mora prispevati od 10.6.2002 dalje k preživljanju mld. E. C. po 10.000 tolarjev mesečne preživnine.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je toženec pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 12/2003 - prečiščeno besedilo). Predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in določi preživnino za mld. V. C. po 23.000 tolarjev mesečno in za mld. E. C. prav tako po 23.000 tol-arjev mesečno. V utemeljitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ker je pri določanju preživnine izhajalo iz podatka, da bi tožnici po prejemu vseh prihodkov in plačilu preživnine ostalo za preživljanje 100.000 tolarjev, tožencu pa 170.000 tolarjev. Trdi, da ta izračun nasprotuje v spisu zbranim podatkom in sešteva tožničino plačo 80.000 tolarjev, preživnino 40.000 tolarjev ter otroški dodatek 12.300 tolarjev. Zase upoš-teva plačo 170.000 tolarjev, od česar nominalno odšteva zneske, ki jih plačuje za sina, in prišteje otroški dodatek, tako da izračuna svoj dohodek 120.000 tolarjev mesečno. Če od tega odšteje plačilo preživnine za hčerko in doda preživnino za sina, mu ostane 90.000 tolarjev. Pri tem poudarja, da tožnica ne krije stroškov za stanovanje, da tudi toženec kuha mladoletni hčerki in da bo zanjo poleg golo odmerjene preživnine prispeval k preživljanju vse dotlej, dokler bosta pravdni stranki živeli v skupnem stanovanju. Zato meni, da sta sodišči tudi napačno uporabili 79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 - 64/2001). Poleg tega trdi, da nista pravilno ugotovili potreb otrok, saj so stroški za V. v znesku 60.500 tolarjev pretirani. Sodišču druge stopnje še očita, da je kršilo 360. člen ZPP, ker ni odgovorilo na pritožbeno trditev, da mesečni stroški vrtca ne znašajo 12.000 tolarjev, temveč 5.000 tolarjev.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Najprej predlaga njeno zavrženje, ker pod krinko bistvenih kršitev določb pravdnega postopka izpodbija nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V nadaljevanju pa pojasnjuje, da plačuje za skupno stanovanje 20.000 tolarjev, kolikor je toženec zahteval, saj ji ni hotel pokazati položnic. Če ji bo te kdaj predložil, je pripravljena plačevati polovico obroka za odkup stanovanja in polovico stroškov. Glede stroškov za V. vrtec pa navaja, da je v obdobju od 1.12.2002 do 1.3.2003 plačevala mesečno od 11.299 tolarjev do 13.272 tolarjev, odvisno od otrokove prisotnosti v vzgojno varstveni ustanovi.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, saj je v svoji sodbi odgovorilo na vse pritožbene pomisleke tožeče in tožene stranke. V zvezi s stroški za stanovanje se toženec ni pritožil, zato ne more po pravnomočnosti sodbe šele z izrednim pravnim sredstvom odpirati tega vprašanja. V zvezi s stroški za preživljanje mladoletne V. C., pa je sodišče druge stopnje pojasnilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo potrebe otrok. Glede stroškov za vrtec pa je v šestem odstavku na 3. strani utemeljitve sodbe izrecno zapisalo, da se toženec sklicuje na dejstvo, da stroški vrtca znašajo le 5.000 tolarjev in ne 12.000 tolarjev, kakor je to nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje, a ni ponudil nobenega dokaza, ki bi utemeljil ta zatrjevanja.

Pri odločanju o višini preživnine v skladu z 79. členom ZZZDR je torej sodišče druge stopnje izhajalo iz potreb mladoletnih otrok, ki znašajo po odbitku otroškega dodatka za V. 48.200 tolarjev in za E. 69.333 tolarjev; in iz dohodkov staršev, to je tožnice 79.238 tolarjev in toženca 162.641 tolarjev. Na to dejansko stanje je vezano tudi revizijsko sodišče in ga z izrednimi pravnimi sredstvi ni mogoče izpodbijati. Sodišče druge stopnje je pravilno zapisalo, da bi po sodbi prvostopenjskega sodišča ostalo tožnici za preživljanje sebe in hčerke manj kot 100.000 tolarjev (plača 79.238 tolarjev minus preživnina za E. 23.000 tolarjev plus preživnina za V. 30.000 tolarjev), res pa je zmotno štelo, da bi tožencu ostalo na razpolago za preživljanje sebe in E. 170.000 tolarjev (plača 162.641 tolarjev minus preživnina za V. 30.000 tolarjev plus preživnina za E. 23.000 tolarjev). Kljub temu je pravilno ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni pravilno porazdelilo stroškov za preživljanje skupnih otrok, ker ni zadosti upoštevalo ekonomskih zmogljivosti staršev. Razumljivo je, da morajo starši prispevati za preživljanje otrok v sorazmerju s svojimi zmožnostmi in da mora toženec prispevati več, saj ima precej višji dohodek. Toženčev računski prikaz v reviziji ni korekten, ker ne izhaja iz ocene potreb obeh otrok, temveč ločeno upošteva posamezne stroške za E. in pri tem različno odšteva preživnino, ki jo je določilo sodišče prve stopnje, in tisto, ki jo je določilo sodišče druge stopnje. Res pa je, da je sodišče druge stopnje preveč upoštevalo toženčev višji dohodek in je s preživnino 40.000 tolarjev za mld. hčerko V. C. razsodilo, da mora toženec kriti skoraj vse stroške za njeno preživljanje, ki znašajo 48.200 tolarjev, kar ni sorazmerno z materinim prispevkom. Glede na to, je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP znižalo očetov prispevek in odločilo, da mora plačevati po 30.000 tolarjev mesečno, kot je razsodilo sodišče prve stopnje.

Prispevek tožnice za preživljanje sina E. v znesku 10.000 tolarjev mesečno, kot ga je določilo sodišče druge stopnje, je relativno nizek, a je glede na tožničine premoženjske zmožnosti primeren, zato je revizijsko sodišče ta del revizije zavrnilo (378. člen ZPP).

Pri določanju preživnine za oba otroka je sodišče upoštevalo tudi to, da pravdni stranki skupaj živita in da si pri stikih z otrokoma pomagata pri delu in včasih otrokoma tudi kaj kupita s svojim denarjem.

Tožena stranka je priglasila stroške za revizijo, tožeča stranka pa ni priglasila stroškov za odgovor na revizijo. Sodišče je odločilo, naj vsaka stranka krije svoje stroške v postopku revizije, pri čemer je upoštevalo uspeh pravdnih strank v postopku revizije in njune premoženjske razmere (165. člen ZPP in 413. člen ZPP).