VSRS Sklep II Ips 40/2002

Revizija se zavrže.

Sodišče prve stopnje je zavrglo ugovor tožene stranke zoper nalog za izpraznitev poslovnih prostorov, opr. št. I R 150/2000 z dne 29.11.2000, ker je bil vložen prepozno. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in izpodbijani sklep potrdilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi "kršitve zakona". Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Nasprotna stranka predlaga, da revizijsko sodišče primarno revizijo zavrže, podrejeno pa jo zavrne.

Revizija ni dovoljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena v premoženjskih sporih, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. ZPP se uporablja za vse zadeve, v katerih je bila prvostopenjska odločba izdana po uveljavitvi tega zakona. Zakon je začel veljati 14.07.1999, odločba prve stopnje pa je bila v tem sporu izdana 21.12.2000. Navedene omejitve veljajo tudi za drugostopenjske sklepe, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (prvi in drugi odstavek 384. člena ZPP).

V obravnavanem primeru gre za sklep, ki je bil izdan v postopku za izdajo naloga za izpraznitev poslovnega prostora. Po tretjem odstavku 29. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št. 18/74 s poznejšimi spremembami do Ur. l. RS, št. 32/2000) se za izpraznitveni nalog smiselno uporabljajo določbe ZPP o plačilnem nalogu. Gre torej za premoženjskopravni spor. Zanj sicer veljajo nekatere posebne določbe ZPP (431. do 441. člen ZPP), vendar te določbe ne urejajo izrednih pravnih sredstev. Ne urejajo zato, ker se postopek s plačilnim nalogom od določene faze naprej vodi kot postopek po tožbi. To pa pomeni, da tudi za nalog za izpraznitev poslovnih prostorov veljajo glede izrednih pravnih sredstev enake omejitve, kot to velja v postopku na podlagi tožbe.

Po drugem odstavku 180. člena ZPP mora tožeča stranka v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, v tožbi (predlogu) navesti vrednost spornega predmeta. To velja tudi v primeru, ko ZPP sam določa, kako je mogoče izračunati vrednost spornega predmeta. Tako je za spor o obstoju najemnega razmerja v 42. členu ZPP sicer določeno, da se vzame kot vrednost spornega predmeta enoletna najemnina. Toda stranka lahko navede višjo ali nižjo vrednost spornega predmeta, glede na interes, ki ga zasleduje. Vrednost iz 42. člena ZPP je za sodišče merilo tedaj, ko presoja morebitno nesorazmerno visoko ali nizko ocenjeno vrednost (tretji odstavek 44. člena ZPP).

Tožeča stranka v predlogu ni navedla vrednosti spornega predmeta. V predlogu se sicer sklicuje na najemno pogodbo in aneks, ki ju predlogu tudi prilaga. Dejstvo, da je iz priloženih pogodb mogoče izračunati vrednost spornega predmeta (po 42. členu ZPP) glede na navedeno za dovoljenost revizije ne zadošča. Zato revizija ni dovoljena. Nedovoljeno revizijo pa revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavrže.

Ker za odločitev zadošča že navedena pomanjkljivost, se revizijsko sodišče ni posebej ukvarjalo z drugimi procesnimi hibami vlog pravdnih strank v tem revizijskem postopku. Zgolj v pojasnilo toženi stranki vrhovno sodišče še navaja, da bi pooblaščenec toženca moral po drugem odstavku 95. člena ZPP v revizijskem postopku predložiti novo pooblastilo, nasprotna stranka pa ne le, da ni predložila novega pooblastila, temveč je odgovor vložila tudi po osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz tretjega oziroma četrtega odstavka 86. člena ZPP.

O stroških revizijskega postopka revizijsko sodišče ni odločalo, ker jih stranki nista priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP).