VSRS Sodba II Ips 374/98

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 3.715.429,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in ki tečejo od dneva vložitve tožbe dne 2.9.1993 dalje, do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Poleg tega je toženi stranki naložilo tudi povrnitev tožničinih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, po kateri je tožnica svojo obveznost izpolnila, tožena stranka pa je bila v zamudi z izpolnitvijo, zaradi česar je tožnica odstopila od pogodbe. Tožena stranka, ki ji je že vrnila prejeto kupnino, mora plačati po določilu petega odstavka 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) še:

- zamudne obresti po obrestni meri, ki je določena v zakonu, od dneva, ko je prejela plačilo posameznih zneskov kupnine, do dneva, ko je vrnila glavnico, kar znese skupaj 3.631.299,00 tolarjev;

- zamudne obresti od glavnice za plačani davek za čas od 31.10.1992 do 7.5.1993, ki znesejo 84.130,00 tolarjev; in

- obresti od navedenih zneskov od dneva vložitve tožbe dalje.

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje le-tej delno ugodilo in s sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo za plačilo 84.130,00 tolarjev odškodnine s pripadajočimi obrestmi in z odločitvijo o povrnitvi pravdnih stroškov. V preostalem delu, to je glede plačila 3.631.299,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je, da mora tožena stranka, ki je zamujala s svojo izpolnitvijo, zaradi česar je tožnica odstopila od pogodbe, poleg prejete in že vrnjene kupnine v nominalnem znesku, plačati tudi zamudne obresti od dneva plačil posameznih obrokov kupnine, do dneva vrnitve glavnice.

Tožena stranka je pravočasno vložila revizijo proti tistemu delu sodbe, s katerim je drugostopenjsko sodišče potrdilo prvo sodbo, ki je toženo stranko obsodilo na plačilo 3.631.299,00 tolarjev s pripadki. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Izpodbija samo način razlage in uporabe določila petega odstavka 132. člena ZOR in navaja, da je bil zakonodajalčev namen v tem, da pri razdrtju pogodbe vsaka pogodbena stranka vrne drugi to, kar je prejela. Toda če besedilo predpisa dobesedno uporabimo, dobi ena stranka mnogo več od tistega, kar je dala: dobi nominalno vsoto denarja, revalorizacijo in kaznovalne obresti. Ker kazni načeloma ne bi smelo biti, se zavzema za zgodovinsko razlago zakonskega določila in poudarja, da je treba upoštevati dejstvo, da so bile ob sprejemu ZOR zamudne obresti le slaba odmena za uporabljen tuj denar in niso dosegale valorizacije. Tedaj je zakonodajalec zapisal največ, kar je imel na zalogi za takratne primere: zamudne obresti. V tistem času ni mogel domnevati, da bo ta odmena znesla poleg glavnice hkrati še lep dohodek. Zato revident meni, da dobesedna razlaga podpira pridobitneže, ki oprezajo za posli, od katerih je kasneje mogoče odstopiti. Da ne bi neopravičeno pridobivali več, kot s katerokoli investicijo, predlaga tožena stranka spremembo tolmačenja zakonskega določila tako, da bi se priznala vrnitev glavnice in pravica do valorizacije, obresti pa kvečjemu take, kot se priznajo za vezane vloge.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja, da je tožnica s toženo stranko dne 25.3.1992 sklenila soinvestitorsko pogodbo, ki je posebna oblika prodajne pogodbe. Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo do 21.9.1992 tožnici izročila enosobno stanovanje v P., tožeča stranka pa se je zavezala, da bo že pred tem v treh obrokih plačala 3.681.725 tolarjev kupnine in sicer:

- do 31.3.1992 znesek 1.840.862 tolarjev,

- do 30.4.1992 znesek 1.104.518 tolarjev in

- do 30.5.1992 znesek 736.345 tolarjev.

Ker je tožnica svojo obveznost pravočasno izpolnila, tožena stranka pa več mesecev po dogovorjenem roku ni izpolnila svoje obveznosti, saj tožnici ni izročila stanovanja, je slednja dne 12.3.1993 izjavila, da odstopa od pogodbe in je tožena stranka to sprejela, plačano kupnino pa je vrnila šele 7.5.1993.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili določila o razdrtju pogodbe. Pravni teoretiki dokaj enotno pojasnjujejo, da gre pri razdrtju pogodbe za razvezo ali razveljavitev dvostranske pogodbe zaradi nepravilnosti, ki se pojavijo v izpolnitveni fazi. Ker ena stranka ne izpolni svoje obveznosti, sme pogodbi zvesta stranka zahtevati izpolnitev ali odstop od pogodbe. Odstop od pogodbe učinkuje zlasti pri dvostransko obveznih pogodbah s trenutnim učinkom (kakršnega ima sporna pogodba) retroaktivno, torej ex tunc. Zato sta obe pogodbeni stranki prosti svojih obveznosti, tista stranka, ki je popolnoma ali deloma že izpolnila svojo obveznost, pa ima pravico zahtevati vrnitev danega, s koristmi vred.

Pravila o razdrtju pogodbe in njegovih učinkih izhajajo iz zakonskih določil paragrafov 918 do 922 Občnega državljanskega zakonika in kasneje iz določil 124. do 133. člena ZOR, ki se v Republiki Sloveniji še vedno uporabljajo na podlagi 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 33/91), v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I). Posledice razdrte pogodbe določa ZOR v 132. členu. Te nastopijo ne glede na morebitno odgovornost ene ali druge pogodbene stranke, ki je sicer pomembna za odškodninske zahtevke. Za zahtevek, s katerim tožnica zahteva le vrnitev tistega, kar je izpolnila v okviru svoje pogodbene obveznosti, ZOR v petem odstavku 132. člena nalaga toženi stranki, ki vrača prejeti denar, da mora plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela plačilo.

Določilo je povsem jasno in ne potrebuje dodatne sodne razlage.

Sodišča so ga enotno uporabljala od uveljavitve ZOR v letu 1978, preko obdobja izjemne inflacije v bivši federativni državi, ko je tedaj še zvezni zakonodajalec spreminjal funkcijo zamudnih obresti, pa tudi po osamosvojitvi Republike Slovenije. Tudi po letu 1991 je bila inflacija še precejšnja in se je zmanjšala šele po obdobju, ko je prišlo do sklenitve in nato do razdrtja pogodbe med pravdnima strankama. Slovenski zakonodajalec, ki je dne 27.3.1992 sprejel Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS, št. 14/92), dne 4.8.1995 pa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št.45/95) in je v 6. členu posegel v določila o dogovorjenih obrestih, ni posegel v določilo petega odstavka 132. člena ZOR. Sodniki, ki so pri opravljanju svoje funkcije po določilu 125. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I) in 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - 38/99) vezani na ustavo in zakon, to določilo enotno uporabljajo.

Revizijsko razglabljanje o tem, da so imele zamudne obresti ob sprejemu ZOR drugačno vlogo od današnje in da je tedanja obrestna mera zamudnih obresti komaj dosegala nadomestilo za uporabo kapitala, pozablja, da je bil v času, ko se je poudarjalo predvsem delo, tudi kapital drugače vrednoten. Če ima danes z zakonom določena obrestna mera za zamudne obresti poleg valorizacijske funkcije tudi funkcijo, ki naj sili dolžnika k čim hitrejši izpolnitvi, ima drugačno vrednost tudi kapital. Danes vlaganje denarja v banko in njegova vezava gotovo ni več edini način, da kdo na trgu kapitala naloži svojo glavnico, temveč ima na razpolago več donosnejših načinov, odvisno od tveganja, v katerega privoli. Zato so revizijske navedbe, ki temeljijo na nekaterih strokovnih prispevkih, lahko dragocene za bodočo slovensko zakonodajno ureditev, toda pri sedanji pravni ureditvi ni razlogov za odstop od ustaljene sodne prakse.

Kolikor revizija tožnici, ki je odstopila od pogodbe, očita pridobitništvo, ni utemeljena. Že iz pogodbe izhaja, da je imela tožena stranka interes na tem, da je uporabljala tožničin denar, saj je določila, da mora tožnica v treh obrokih plačati vso kupnino, tako da je sproti investirala gradnjo in toženi stranki ni bilo treba vlagati lastnega kapitala ali najemati kreditov, za katere bi morala plačati visoko obrestno mero. Tožena stranka se mora zavedati, da je bila zaradi tega njena izpolnitev, ki je bila v izročitvi kupljenega stanovanja v last, kasneje na trgu več vredna. Zato ni sprejemljivo, da tožena stranka, ki je poznala ali bi morala poznati določilo petega odstavka 132. člena ZOR in tedaj že sprejetega Zakona o obrestni meri zamudnih obresti, ni pohitela z vrnitvijo tožničinega denarja in ga je zadrževala še nekaj mesecev po razdrtju pogodbe, čeprav bi se morala zavedati posledic, ki jo bodo doletele zaradi zamude in bi lahko plačala vsaj del obresti. Ker je torej tožena stranka pravočasno prejela od tožnice vse tri obroke plačila in je lahko denar ves čas uporabljala, mora po določilu petega odstavka 132. člena ZOR vrniti tožnici poleg glavnice tudi zamudne obresti, ki so določene v zakonu in jih je sodišče izračunalo za čas od dneva plačila posameznih obrokov kupnine, do dneva vrnitve glavnice.

Tako se izkaže, da ni podan razlog, zaradi katerega je bila vložena revizija, in ker sodišče ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.

Zavrnilo je tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila uspešna (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).