VSRS Sodba III Ips 77/2005

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:"Ugotovi se, da je večstranski pobot APP z dne 05.09.2002, za znesek 500.000,00 SIT, ki je bil sklenjen v korist tožene stranke, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke v stečajni zadevi St 11/2003 Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v stečajno maso 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe, to je od 09.12.2003 dalje do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo." Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 951,43 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

A. Odločilno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje Tožeča stranka je bila dolžna plačati toženi stranki denarno obveznost v znesku 500.000,00 SIT. Plačilo določene denarne obveznosti je dolgovala tudi svojemu upniku J. Dne 2.9.2002 sta pravdni stranki sklenili pogodbo o prevzemu izpolnitve obveznosti, s katero je tožena stranka prevzela obveznost izpolniti obveznost tožeče stranke J. v višini 500.000,00 SIT. Tožena stranka je obveznost iz pogodbe o prevzemu izpolnitve obveznosti J. izpolnila, delno z verižnim pobotom dne 4.10.2002, delno pa z medsebojnim pobotom z J. Z verižno kompenzacijo, v kateri je tožeča stranka prijavila Agenciji za plačilni promet svojo obveznost toženi stranki, je ta obveznost prenehala dne 5.9.2002. B. Tožbeni zahtevek in ugovor pasivne legitimacije Tožeča stranka je s tožbo izpodbijala pravno dejanje verižne kompenzacije s toženo stranko z dne 5.9.2002. Trdila je, da je s tem dejanjem prišlo do zmanjšanja stečajne mase v korist tožene stranke in na škodo ostalih upnikov. Tožena stranka je ves čas postopka ugovarjala svojo pasivno legitimacijo, češ da izpodbijano pravno dejanje ni bilo storjeno v njeno korist, ampak v korist J. C. Sodbi sodišč prve in druge stopnje Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ocenilo je, da je z večstranskim pobotom tožena stranka dobila poplačano svojo terjatev v celoti, do česar ne bi prišlo, če tega pobota ne bi bilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V celoti je soglašalo z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje in obrazložilo, da se v preizkušanje dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti ni moglo spuščati. D. Zahteva za varstvo zakonitosti in razlogi za odločitev o njej Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vrhovna državna tožilka pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdila je, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili 125. člen in drugi odstavek 129. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS 67/93 do 58/2003). Po njenem mnenju opravljeni pobot nima za posledico zmanjšanja stečajne mase v korist tožene stranke, ker tožeča stranka ni izpodbijala še pogodbe o prevzemu izpolnitve. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče napadeni sodbi spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročeni pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 125. člena ZPPSL lahko stečajni upravitelj izpodbija vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov (objektivni element izpodbijanja). To z drugimi besedami pomeni, da mora imeti tako izpodbijano pravno dejanje, kakršnega izpodbija tožeča stranka, nujno za posledico zmanjšanje stečajne mase. Ker je treba po prvem odstavku 129. člena ZPPSL vložiti izpodbojno tožbo proti osebi, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno, je bilo treba ugotoviti tudi to, ali je bilo dejanje, s katerim naj bi prišlo do zmanjšanja stečajne mase, storjeno v korist tožene stranke. Ker je v tej zadevi sporen samo obstoj objektivnega elementa izpodbijanja pravega dejanja, se z drugimi vprašanji, zlasti s subjektivnim elementom izpodbijanja, ni treba ukvarjati. Sodišče prve stopnje je moralo torej ugotoviti vsa odločilna dejstva, nato pa materialnopravno oceniti, ali je imelo izpodbijano pravno dejanje za posledico zmanjšanje stečajne mase v korist tožene stranke (in v škodo ostalih stečajnih upnikov). Kadar je izpodbijano pravno dejanje del neke ekonomske celote, sestavljene iz več pravnih dejanj, je vedno treba oceniti vsa dejanja in njihove posledice za stečajno maso skupaj. Samo tako je namreč mogoče pravilno ugotoviti, ali je bila stečajna masa zmanjšana v korist tožene stranke ali ne. V obravnavanem primeru je vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti pravilno opozorila, da je terjatev tožene stranke z večstranskim pobotom sicer res prenehala, vendar je tožena stranka hkrati prevzela obveznost izpolniti enako veliko obveznost, ki jo je imela tožeča stranka do J. in je to obveznost tudi v celoti izpolnila. Zato je pravilno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da že zaradi sklenitve in izpolnitve (neizpodbijane) pogodbe o prevzemu izpolnitve, ki jo je treba upoštevati pri oceni obstoja objektivnega elementa izpodbojnosti obravnavanega pravnega dejanja, stečajna masa ni bila zmanjšana, vsaj ne v korist tožene stranke. Materialnopravni ugovor pasivne legitimacije tožene stranke je torej utemeljen, ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbe prvega odstavka 125. člena v povezavi s prvim odstavkom 129. člena ZPPSL. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (4. točka 358. člena v zvezi s 383. in drugim odstavkom 391. člena ZPP). Na podlagi določbe drugega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo o stroških vsega pravdnega postopka. Tožena stranka je v pravdi uspela, zato ji mora po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP tožeča stranka povrniti vse pravdne stroške. Ti predstavljajo stroške in nagrado odvetnici za njeno delo ter sodne takse. Odvetnici gre nagrada za sestavo odgovora na tožbo, prve obrazložene pripravljalne vloge in pritožbe ter za zastopanje na naroku za glavno obravnavo 1.335 točk po Odvetniški tarifi (skupaj 612,77 EUR) ter za poštne in administrativne stroške ter kilometrino (47,92 EUR), skupaj z davkom na dodano vrednost torej 792,83 EUR. Sodna taksa za odgovor na tožbo znaša 31,72 EUR, za pritožbo pa 126,88 EUR.