VSRS Sodba G 9/2005

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je zavrnila zahtevo tožnika za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave Banke A. Ugotovila je, da ne izpolnjuje pogojev, ki jih za člana uprave banke določa 1. točka prvega odstavka 24. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 104/04 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju: ZBan).

2Odločbo izpodbija tožeča stranka s tožbo. Ne strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da nima pet let delovnih izkušenj pri vodenju podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot banka oziroma drugih primerljivih poslov. Nasprotuje tudi oceni tožene stranke, da nima zadostnih teoretičnih in praktičnih znanj za vodenje bančnih poslov. Predlaga, da Vrhovno sodišče odpravi odločbo tožene stranke in samo ugodi njegovi zahtevi, podrejeno pa predlaga vrnitev zadeve v novo odločanje toženi stranki.

3V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev. Tožeča stranka je odgovorila na prejeti odgovor na tožbo.

4Tožba ni utemeljena.

5Pogoje za člana uprave banke določa 24. člen ZBan. Po določbi 1. točke prvega odstavka navedenega člena je lahko član uprave oseba, ki je ustrezno strokovno usposobljena in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov banke. Ta pogoj je natančneje opredeljen v 2. odstavku 24. člena, ki glasi:

"Pogoj iz 1. točke prvega odstavka tega člena je izpolnjen, če ima oseba zadostna teoretična in praktična znanja za vodenje bančnih poslov. Šteje se, da je pogoj iz prve točke prvega odstavka tega člena izpolnjen, če ima oseba najmanj petletne izkušnje pri vodenju poslov podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot banka oziroma drugih primerljivih poslov."

6Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi najprej ukvarjala z vprašanjem, ali ima tožnik pet let izkušenj, kot jih opredeljuje drugi stavek zgoraj navedenega zakonskega besedila (v nadaljevanju: pet let kvalificiranih izkušenj). Ugotovila je, da ima 12 let delovne dobe, od tega 9 let v bančništvu, na vodilnih oz. vodstvenih delovnih mestih pa naj bi delal 4 leta in 1 mesec (v Banki B.).

7Tožena stranka tožnikovih izkušenj pri vodenju mariborske poslovne enote Banke C. ni uvrstila med tiste izkušnje, ki štejejo kot izkušnje pri vodenju poslov podjetja primerljive velikosti in dejavnosti kot banka oziroma drugih primerljivih poslov. Tako je ravnala v prvi vrsti zaradi tega, "ker vodenje poslovne enote ni mogoče šteti za vodenje podjetja", dodatno pa zato, "ker obseg poslovanja navedene poslovne enote ni mogoče niti primerjati z obsegom poslovanja Banke A." Oboje drži.

8Zakonsko besedilo govori o vodenju poslov podjetja, s čimer ni mišljeno opravljanje poslov, torej izvajanje dejavnosti podjetja, pač pa poslovodenje, torej vodenje podjetja, za kar so se izoblikovali v gospodarski in upravni praksi različni nazivi (direktor, predsednik oziroma član uprave ipd.). ZGD v tem pogledu povsem jasno pove, da pomeni vodenje poslov poslovodstvo (npr. 9. člen). Tožniku zato ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da je "nesprejemljiva, neutemeljena in brez pravne podlage trditev tožene stranke, da vodenje poslovne enote banke ni mogoče šteti za vodenje podjetja."

9Dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave banke se ne daje nasploh, torej za kakršnokoli banko, pač pa za določeno banko (to je jasno razvidno iz 25. člena ZBan, še zlasti iz njegovega 7. odstavka). Zato Banka Slovenije pri odločanju o izdaji dovoljenja presoja, ali kandidat izpolnjuje pogoje za opravljanje funkcije člana uprave banke, za katero je zaprošeno dovoljenje in ne za člana uprave banke nasploh.

10Tožeča stranka je zahtevala izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave Banke A. Tožena stranka je zato v zvezi z dodatnim razlogom, ki govori proti temu, da tožnik ima pet let kvalificiranih izkušenj, upravičeno primerjala obseg poslovanja poslovne enote Banke C., ki jo je vodil tožnik, z obsegom poslovanja Banke A. Ker je znašal tržni delež celotne Banke C. 2,7%, tržni delež Banke A. pa 8,8%, je mogoče pritrditi ugotovitvi tožene stranke, da obseg poslovanja poslovne enote, ki jo je vodil tožnik (bila je ena izmed sedmih poslovnih enot Banke C.), ni mogoče niti primerjati z obsegom poslovanja banke, v kateri naj bi tožnik opravljal funkcijo člana uprave. V zvezi s tem tožnik sicer zatrjuje, da ni bil zaposlen kot vodja poslovne enote, pač pa kot vodja poslovne mreže Maribor. Tožnik je v obrazcu VPR, ki ga je izpolnil ob vložitvi zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave banke, v točki 2.1 pod rubriko delovno mesto navedel "vodja DE Maribor". Tudi sicer tako ali drugačno (pravilno ali nepravilno) poimenovanje delovnega mesta tožnika ne more biti odločilno za odločanje o utemeljenosti tožbe.

11Če kandidat za člana uprave banke nima ustreznih (petletnih) kvalificiranih izkušenj, lahko vseeno dobi dovoljenje Banke Slovenije, če ima "zadostna teoretična in praktična znanja za vodenje bančnih poslov" (1. stavek 2. odstavka 24. člena ZBan). Tožena stranka je ocenjevala taka tožnikova znanja in ugotovila, da iz dokumentacije, ki jo je tožnik (kandidat) predložil "tudi sicer ne izhaja, da je ustrezno strokovno usposobljen in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje banke." Pojasnila je, da "ima nekaj vodstvenih izkušenj s področja bančne tehnologije", da pa "nima nobenih vodstvenih izkušenj s področja risk managementa in informacijske tehnologije." Prav slednje pa je za toženo stranko bistvenega pomena za varno poslovanje banke. S takim stališčem se Vrhovno sodišče strinja.

12Tožnik uveljavlja, da je tožena stranka v številnih primerih izdajala dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave banke, čeprav so bili kandidati vodje posameznih poslovnih področij in enot, predstavništev, oddelkov ali služb v manjših bankah. Delovno mesto, ki ga opravlja kandidat, igra vlogo le pri presoji, ali ima kvalificirane delovne izkušnje, ni pa ovira za izdajo dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje funkcije člana uprave banke, če ima sicer zadostna teoretična in praktična znanja za vodenje bančnih poslov.

13Tožnik obširno navaja, kakšne izkušnje je pridobil pri svojem dosedanjem delu. Vendar tega v tem postopku ni mogoče upoštevati. Dokaze o izpolnjevanju pogojev mora predložiti v postopku za izdajo dovoljenja sam kandidat (2. odstavek 25. člena ZBan). Tožnik zato v tem postopku na tej podlagi, torej z zatrjevanjem novih dejstev, ne more uspešno uveljavljati, da tožena stranka dejanskega stanja ni popolno ugotovila. Novih dejstev in novih dokazov, v kolikor jih tožeča stranka navaja oziroma predlaga v tožbi, Vrhovno sodišče tudi sicer ne sme upoštevati (180. člen ZBan).

14Tožnik še uveljavlja, da bi morala tožena stranka ravnati v skladu z določilom 1. odstavka 223.a člena ZBan, če ni imela na voljo dovolj podatkov o njegovih teoretičnih in praktičnih znanjih za vodenje bančnih poslov. Hkrati dodaja, da je o tem imela dovolj podatkov. Kot je bilo že povedano v prejšnji točki obrazložitve, mora dokaze o izpolnjevanju pogojev predložiti sam kandidat. Določba 223.a člena ZBan toženi stranki sicer omogoča izvedbo tudi takih dokazov, ki jih vložnik ni predlagal, vendar v predmetni zadevi to ni bilo potrebno.

15Ker se je izkazalo, da s tožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo (59. člen ZUS).