VSRS Sklep III Ips 15/2004

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Okrožno sodišče v Novi Gorici (sodišče prve stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 11,766.779,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Posledično je tožeči strani naložilo povrnitev 578.656,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Višje sodišče v Kopru (sodišče druge stopnje) je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je (dne 17.12.2003) proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih postopkovnih kršitev. Predlagala je, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter da v zadevi samo odloči. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bila tožeča stranka izbrisana na podlagi pravnomočnega sklepa o zaključku redne likvidacije (SRG: ..., datum vpisa: 15.10.2004). Ker je do njenega izbrisa prišlo potem, ko so bila v revizijskem postopku opravljena že vsa procesna dejanja oziroma so potekli vsi roki zanje, likvidacija tožeče stranke ni bila ovira za izdajo odločbe Vrhovnega sodišča (ki jo je sprejelo na seji). S tem namreč niso bila v ničemer ogrožena procesna upravičenja strank.

Revizija je utemeljena.

(1) Tožeča stranka je s toženo stranko (dne 20.4.1994) sklenila pogodbo o zavarovanju terjatev iz leasing pogodb, št. 01 (priloga A4), tako tudi terjatve tožeče stranke (dajalke leasinga) iz pogodbe o finančnem leasingu, št. FLO-549/96 (priloga A6), ki jo je dne 18.7.1996 sklenila s F. A. (jemalcem leasinga), za opremo. Vendar ta oprema ni bila nikoli dobavljena. Ker bi prodajalec B. d.o.o. L.

moral predati opremo "v imenu dajalke leasinga" neposredno jemalcu leasinga, kot to izhaja iz 2. člena pogodbe o finančnem leasingu, sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da naj ne bi nastala terjatev tožeče stranke iz leasing pogodbe zoper jemalca leasinga. Posledično pa naj ne bi nastopil škodni primer, na podlagi katerega bi tožeča stranka lahko od tožene stranke terjala zavarovalnino.

(2) Vendar pa razlage vsebine in učinkov obravnavane pogodbe o finančnem leasingu ni mogoče temeljiti zgolj na ubeseditvi dela njenega 2. člena. Upoštevati je namreč treba tudi besedilo 1. člena iste pogodbe in siceršnje značilnosti spornega pogodbenega razmerja, ki se v poslovni praksi imenuje finančni leasing.

(2.1) Iz besedila (tretjega odstavka) 1. člena pogodbe o finančnem leasingu izhaja, da sta pogodbeni stranki izključili odgovornost dajalke leasinga "za obveznosti dobavitelja", na kar tožeča stranka, potem ko je na to opozorila že v pritožbi, utemeljeno opozarja tudi v reviziji. Zato bi vsa tveganja, ki so nastala zaradi kršitve dolžnosti dobave opreme, torej tudi tveganje opustitve njene izdobave, po pogodbi o finančnem leasingu moral nositi jemalec leasinga, ki je (kot to izhaja iz 1. člena pogodbe) sam izbral prodajalca, pri čemer je poznal njegove prodajne, poslovne in dobavne pogoje ter jih sprejel. Glej tudi primerljivo zadevo pod opr. št. III Ips 31/2003.

(2.2) Takšna razdelitev tveganj pri pogodbah o finančnem leasingu ni nič posebnega, ampak je za finančni leasing celo tipična, kar je revizijsko sodišče pojasnilo že v sodbi in sklepu z dne 27.11.2003, opr. št. III Ips 31/2003, ter v sodbi z dne 27.2.1997, opr. št. III Ips 69/96. Tožeča stranka kot dajalka leasinga glede dobave opreme ni prevzela nobenega rizika. Njen interes je bil namreč le na finančnem področju: da jemalcu leasinga denarno omogoči nakup opreme, s tem da za plačano opremo doseže ustrezno visoko najemnino (v obliki anuitet).

(3) Iz navedenega izhaja, da veljavnost pogodbe o finančnem leasingu in s tem nastanek terjatve tožeče stranke zoper jemalca leasinga (ki je sam izbral predmet leasinga in njegovega dobavitelja) nista bila odvisna od dejstva, da oprema ni bila dobavljena. Tožeča stranka namreč ni bila dobavitelj opreme, ampak le njen financer (plačnik) - v tem smislu je tudi treba razumeti v 1. točki predmetne obrazložitve citirano besedilo 2. člena pogodbe o finančnem leasingu. Da je tožeča stranka obveznost plačila opreme dobavitelju izpolnila, pa ni bilo sporno.

(4) Ker sodišči druge in prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje pogodbe o leasingu, nista izčrpali dejanskih navedb pravdnih strank glede vtoževanega plačila zavarovalnine oziroma relevantnega dejanskega stanja nista popolno ugotovili, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. točka izreka).

(5) V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje poleg tega, da je bila tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra (na podlagi pravnomočnega sklepa o zaključku redne likvidacije), upošteva, da iz "pripravljalne vloge" z dne 15.1.2004 (redna št. 32) in priložene pogodbe izhaja, da je tožeča stranka (odstopnica) dne 16.12.2003 s pogodbo, št. 12/03 (priloga A18), vtoževano terjatev odstopila D.

d.o.o., L. (prevzemnik), ki ga zastopa odvetnik ... (priloga A17).

(6) Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o revizijskih stroških (tožeče stranke) pridržalo za končno odločbo.