VSRS sklep G 1/2003

1. Ugotovi se, da je bil postopek prekinjen dne 16.7.2003.

2. Postopek se nadaljuje z dnem 11.9.2003 3. Tožba se zavrže.

Banka Slovenije (v nadaljevanju tožena stranka) je dne 11.12.2002 izdala odredbo št. 1, s katero je družbi S. d.o.o., L. (v nadaljevanju tožeča stranka), prepovedala sprejemanje depozitov od javnosti in opravljanje bančnih storitev. Tožeča stranka je zoper odredbo ugovarjala, tožena stranka pa je njen ugovor zavrnila z odločbo št. 2 z dne 15.1.2003.

Odločbo in odredbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s tožbo in predlaga, naj ju Vrhovno sodišče odpravi.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da je tožba prepozna in nedovoljena. Zato je predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrže.

Dne 16.7.2003 je bil nad tožečo stranko začet stečajni postopek.

Istega dne je bil na oglasni deski sodišča objavljen oklic o začetku stečajnega postopka. S tem dnem je bil postopek sodnega varstva po samem zakonu prekinjen (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZUS in v zvezi z drugim odstavkom 176. člena ZBan). To je Vrhovno sodišče ugotovilo v 1. točki izreka tega sklepa.

Dne 5.9.2003 je tožeča stranka plačala takso za tožbo v tej zadevi. O tem je stečajna upraviteljica obvestila Vrhovno sodišče z dopisom z dne 10.9.2003, ki ga je sodišče prejelo 11.9.2003. S tem je po oceni sodišča stečajna upraviteljica prevzela postopek, kar je po določbi prvega odstavka 208. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZUS in drugim odstavkom 176. člena ZBan razlog za njegovo nadaljevanje. O tem je Vrhovno sodišče odločilo v 2. točki izreka tega sklepa.

Tožba je pravočasna, ni pa dovoljena.

Ni sporno, da je tožeča stranka izpodbijano odločbo prejela v petek, 17.1.2003 in da je bil zadnji dan osemdnevnega roka za vložitev tožbe ponedeljek, 27.1.2003. Iz štampiljke vložišča Vrhovnega sodišča sicer res sledi, naj bi bila tožba vložena neposredno pri sodišču dne 28.1.2003. Vendar pa gre za pomoto. Tožba je bila namreč sodišču poslana po pošti. Iz kuverte, v kateri jo je tožeča stranka poslala sodišču, pa sledi, da jo je poslala priporočeno po pošti prav dne 27.1.2003. Tožba je bila torej vložena pravočasno.

V 177. členu ZBan je predpisano, v katerih primerih je proti odločbam tožene stranke dovoljeno začeti postopek sodnega varstva. Načeloma je to dovoljeno proti vsaki odločbi (prvi odstavek 177. člena ZBan). Vendar pa sta v drugem odstavku 177. člena ZBan predpisani dve izjemi. Za odločanje v tej zadevi je pomembna izjema iz 1. točke, po kateri ni posebnega postopka sodnega varstva proti odločbi, s katero tožena stranka odloči o ugovoru proti odredbi in ga zavrže, zavrne ali spremeni odredbo. Taka odločba pa je prav ta, ki jo tožeča stranka izpodbija v obravnavanem primeru. Tako odločbo namreč prizadeta stranka lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi, ki jo tožena stranka izda zato, ker subjekt nadzora ni ravnal v skladu z njeno odredbo. Z odločbo, ki jo je tožena stranka izdala o ugovoru tožeče stranke, torej še ni neposredno prizadet interes subjekta nadzora. V njegov interes poseže šele odločba, s katero tožena stranka proti njemu konkretno ukrepa zaradi nespoštovanja odredbe. Šele v postopku sodnega varstva zoper tako odločbo pa lahko subjekt nadzora izpodbija tudi odločbo (in preko nje odredbo), s katero tožena stranka odredi določene ukrepe. Okoliščina, da tožena stranka na podlagi poročila tožeče stranke o odpravi kršitev ni izdala o tem ugotovitvene odločbe iz tretjega odstavka 211. člena ZBan, s čemer skuša tožeča stranka utemeljiti dovoljenost tožbe, ni pomembna. Zakon namreč jasno predpisuje, da je tožba dovoljena šele zoper odločbo o izreku ukrepov zaradi nespoštovanje odredbe.

Odločba, ki jo tožeča stranka izpodbija s tožbo v obravnavanem primeru, ni dovoljena, ker to ni upravni akt, ki se lahko izpodbija s tožbo. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS v zvezi z drugim odstavkom 176. člena ZBan zavrglo.