VSRS Sodba in sklep III Ips 96/2003

1. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se v delu, v katerem je bilo odločeno o ugotovitvi obstoja izločitvenega zahtevka in izstavitvi za vknjižbo lastninske pravice sposobne listine (zahtevek iz točke I. 1. izreka sodbe prvostopenjskega sodišča), zavrne.

2. Revizija zoper sodbo sodišča druge stopnje se v delu, v katerem je bilo odločeno o ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke v višini 15 % vrednosti nepremičnin (zahtevek iz točke I. 2. izreka sodbe prvostopenjskega sodišča), zavrže.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 190.000,00 SIT.

Tožeča in tožena stranka sta 18.2.1994 sklenili pogodbo o profitni skupnosti. Z njo sta se dogovorili za nakup štirih podjetij v stečaju, in sicer A., B, C. ter D.

Nakup podjetij naj bi se opravil v razmerju 85/100 v korist tožene stranke proti 15/100 v korist tožeče stranke. Navedena štiri podjetja v stečaju so bila lastniki številnih nepremičnin. Že po nakupu teh štirih podjetij v stečaju je nepremičnine pridobila tožena stranka, ki se je kot lastnica tudi vknjižila v zemljiško knjigo.

Tožeča stranka je 9.7.1997 vložila tožbo, v kateri je sprva le zahtevala ugotovitev, da je postala solastnica nepremičnin, katerih lastnik so bila nekoč štiri podjetja v stečaju (v nadaljevanju: štiri podjetja). Potem ko je bil nad toženo stranko 19.7.2000 začet stečajni postopek, je tožeča stranka spremenila svoj dotedanji edini zahtevek v zahtevek na ugotovitev, da obstaja izločitvena pravica za nepremičnine, ki so bile nekoč v lasti štirih podjetij; poleg tega je postavila še podrejeni zahtevek na ugotovitev, da obstaja terjatev v višini 15 % vrednosti nepremičnin, ki so bile nekoč v lasti štirih podjetij in so bile v trenutku začetka stečajnega postopka v lasti tožene stranke. Določenega denarnega zahtevka pa tožeča stranka kljub pozivu sodišča ni postavila; tudi vrednost spornega predmeta denarnega zahtevka ni bila določena ne takrat ne kadarkoli kasneje v postopku.

Prvostopenjsko sodišče je oba tožbena zahtevka zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, razveljavi drugo - in prvostopenjsko sodbo in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija deloma ni utemeljena, deloma pa ni dovoljena.

I.

V gospodarskem sporu je za dovoljenost revizije z določbo 490. člena ZPP predpisano, da mora vrednost spornega predmeta znašati nad 5.000.000,00 SIT. V obravnavanem primeru višina vrednosti spornega predmeta, kolikor se nanaša na zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve v višini 15 % vrednosti nepremičnin, ki so bile nekoč v lasti štirih podjetij (tožbeni zahtevek pod I. 2 v sodbi prvostopenjskega sodišča), sploh ni določena. Ker tožeča stranka svojega denarnega zahtevka zneskovno nikoli ni opredelila, vrednost spornega predmeta celo niti ni določljiva. Revizija zato v tem delu ni dovoljena (2. odstavek 374. člena ZPP) in jo je revizijsko sodišče na temelju 377. člena ZPP zavrglo.

Vrednost spornega predmeta, kolikor se nanaša na ugotovitev obstoja izločitvene pravice in na izstavitev za vknjižbo sposobne listine (zahtevek pod I. 1. v sodbi sodišča prve stopnje), je višja od 5.000.000,00 SIT. Revizija je zato v tem delu glede na 490. člen ZPP dovoljena.

II.

Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev obstoja izločitvene pravice. Izločijo se lahko stvari, ki ne pripadajo stečajnemu dolžniku (prvi odstavek 131. člena ZPPSL). Stečajnemu dolžniku ne pripadajo stvari, če ni njihov lastnik. Stečajno pravo ne določa, kdo je lastnik stvari, temveč je to predmet materialnega stvarnega prava, h kateremu spada tudi del zemljiškoknjižnega prava.

Tožeča stranka je vseskozi uveljavljala pridobitev lastninske pravice na nepremičninah na temelju pogodbe o profitni skupnosti, za katero so se v času sklenitve še uporabljala pravna pravila paragraf 1175 in naslednjih ODZ. Navedena pogodba je obveznostnopravna pogodba, ki lahko zgolj ustvari obveznostnopravni temelj za pridobitev lastninske pravice. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah na temelju pravnega posla pa v času sklenitve pogodbe o profitni skupnosti in tudi kasneje, v času začetka stečajnega postopka, sama sklenitev pravnega posla ni zadoščala. Glede na 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) se je namreč lastninska pravica na nepremičninah pridobila z vpisom v javno knjigo. V času začetka stečajnega postopka je bila takšna javna knjiga zemljiška knjiga (prvi odstavek 1. člena Zakona o zemljiški knjigi - Ur. l. RS, št. 33/1995; v nadaljevanju ZZK). Tudi ZZK je, podobno kot ZTLR, v prvem odstavku 5. člena v povezavi s 1. točko 10. člena ZZK določal, da se lastninska pravica pridobi z vpisom v zemljiško knjigo.

Za odločitev, ali obstaja izločitvena pravica, je odločilen trenutek nastanka pravnih posledic stečajnega postopka (prvi odstavek 131. člena ZPPSL). Le je bila tožeča stranka v tem trenutku lastnica nepremičnin, ima izločitveno pravico in na njeno lastninsko pravico začetek stečajnega postopka nima vpliva (prvi odstavek 131. člena ZPPSL). Le v trenutku začetka stečajnega postopka ni bila lastnica nepremičnin, izločitvene pravice pač ni imela.

Tožeča stranka v času začetka stečajnega postopka, to je 19.7.2000, ni bila vknjižena v zemljiško knjigo kot solastnica in torej glede na prvi odstavek 5. člena ZZK in glede na 33. člen ZTLR ni bila solastnica nepremičnin; v tem času ni niti imela vloženega predloga za vpis v zemljiško knjigo, saj takšnega dejstva prvostopenjska sodba ni ugotovila. Od začetka stečajnega postopka naprej je torej lahko imela tožeča stranka zgolj obveznostnopravni zahtevek iz družbene pogodbe. Ta zahtevek je po svoji naravi nedenarni zahtevek in se je, če je bil sploh utemeljen, na temelju drugega odstavka 112. člena ZPPSL spremenil v denarni zahtevek. Nedenarni zahtevek na ugotovitev obstoja solastninske pravice, ki ga je uveljavljala tožeča stranka, je torej najkasneje z začetkom stečajnega postopka postal neutemeljen. Ali je bil utemeljen pred začetkom stečajnega postopka pa ni potrebno odločiti, saj v nobenem primeru ne obstaja več.

Glede na povedano ni odločilno, na kakšen način so nepremičnine, katerih lastniki so nekoč bila štiri podjetja, prešle v lastnino tožene stranke. Odločilno je, da je bila tožena stranka vknjižena kot lastnik v zemljiški knjigi v trenutku začetka stečajnega postopka. Morebitna protipravnost pri vknjižbi lastninske pravice v korist tožene stranke seveda ne more biti temelj za to, da se enaka protipravnost stori tudi v korist tožeče stranke. Nepomembna je tudi vsebina aneksa h kupoprodajni pogodbi, s katero je tožena stranka kupila nepremičnine od štirih podjetij ali zapisnik 2. redne seje izvršnega odbora profitne skupnosti. Tudi če je tožeča stranka na njihovem temelju imela kakšne zahtevke, so se ti z začetkom stečajnega postopka spremenili v denarne zahtevke.

Kršitve procesnega prava, zlasti še opustitev izvedbe dokazov, ki jo zatrjuje tožeča stranka, so se nanašale na branje listin iz stečajnih spisov štirih podjetij in s tem na pravna razmerja med toženo stranko in tretjimi, to je štirimi podjetji. Ta razmerja pa so za samo dejstvo, da je tožena stranka lastnik nepremičnin, nepomembna. Tudi če bi pritožbeno sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, je torej izvedba teh dokazov za pravilno odločitev nebistvena, ker ti dokazi ne morejo vplivati na pravilno odločitev v stvari sami (prvi odstavek 339. člena in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče materialno pravo uporabilo pravilno in ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

III.

Tožena stranka je zahtevala povrnitev stroškov za sodno takso za odgovor na revizijo; sodna taksa je znašala 190.000,00 SIT. Zahtevku tožene stranke je revizijsko sodišče ugodilo na temelju prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.