VSRS Sodba III Ips 159/99

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni v toliko, da je tožena stranka dolžna plačati od glavnice 47.616,24 DEM zamudne obresti po stopnji, kot se plačujejo v kraju izpolnitve na sedežu tožeče stranke, in to od 21.1.1993 dalje v roku 15 dni po prejemu pismenega odpravka te sodbe.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 103.080,00 SIT v 15 dneh po prejemu pismenega odpravka te sodbe.

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče utemeljenost revizije presojalo po ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi izostanka naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki plačati 47.616,24 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.1.1993.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od glavnice 47.616,24 DEM od 21.1.1993, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrne v celoti, podredno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu in povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

V kolikor tožeča stranka očita sodišču druge stopnje, da je bistveno kršilo določilo postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 revizija ni utemeljena, saj izrek sodbe ni nerazumljiv in sodba ima tudi določene razloge, ki si medsebojno ne nasprotujejo. Sodišče druge stopnje je pač zavzelo stališče, da vtoževanih "zakonitih zamudnih obresti" na glavnico v DEM naše materialno pravo ne pozna in je zato ta del tožbenega zahtevka zavrnilo. Na to sodno odločitev tudi nima nobenega vpliva, da je tožeča stranka zaradi očitno preuranjene ugotovitve pravnomočnosti in izvršiljivosti prvostopne sodbe dosegla dovolitev izvršbe.

Zmoten pa je že omenjeni zaključek sodišča druge stopnje, da ni materialnopravne podlage za to, da bi se tožeči stranki prisodile zamudne obresti na glavnico v tuji valuti - v DEM, ker vtoževanih "zakonitih zamudnih obresti" za tujo valuto naše pravo ne pozna. Res je, da naši predpisi ne določajo obrestne stopnje zamudnih obresti za glavnice v tujih valutah. Toda to ne pomeni, da upnik nima pravice do nikakršnih zamudnih obresti. Očitno je, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala s formulacijo "zakonite zamudne obresti" takšno stopnjo zamudnih obresti, kot je določena v Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS št.

45/95), saj se je v sodni praksi takšno vtoževanje obrestne stopnje zamudnih obresti povsem uveljavilo, seveda za glavnice v tolarjih kot domači valuti. Taka obrestna stopnja zamudnih obresti, ki v skladu s citiranim zakonom sestoji iz določene revalorizacije in določene eskontne stopnje Banke Slovenije, seveda ne velja za glavnico v tuji valuti. Toda ugotovitev pravilne stopnje zamudnih obresti je vprašanje materialnega prava in, če tožeča stranka upravičeno zahteva zamudne obresti, sicer po neutemeljeni obrestni stopnji, mora sodišče prisoditi tisto obrestno stopnjo zamudnih obresti, ki imajo svojo oporo v materialnopravni ureditvi.

Prisojena glavnica v DEM je denarna terjatev, ki je po določilu prvega odstavka 320. člena ZOR prinosnina, se pravi, da se izpolnjuje v kraju upnikovega sedeža, v obravnavani zadevi torej na sedežu tožeče stranke v Zvezni republiki Nemčiji (tudi po določilu prvega odstavka paragrafa 270 nemškega BGB se denarne obveznosti izpolnjujejo na upnikovem sedežu). Glede na to je bilo treba prisoditi tožeči stranki takšno stopnjo zamudnih obresti, kot se plačuje za odškodninske terjatve v kraju izpolnitve dolgovane glavnice. V skladu s tem ob pravilni uporabi materialnega prava je bilo treba spremeniti sodbo sodišča druge stopnje, kot je to razvidno iz izreka, glede presežka zahtevka za plačilo "zakonitih zamudnih obresti" pa je bilo treba revizijo zavrniti.

Ker je tožeča stranka z revizijo delno uspela, delno pa ne, ji po oceni revizijskega sodišča mora tožena stranka povrniti polovico stroškov revizijskega postopka in sicer v znesku 103.080,00 SIT, kar se nanaša na že plačano sodno takso za revizijo v znesku 55.000,00 SIT, nagrado za pooblaščenca v znesku 45.895,00 SIT in za končno poročilo stranki 2.185,00 SIT.